Zavod za zaposlovanje je kraj, kjer se končajo mnoge sanje. Prav zares! To je trk z golo resničnostjo, ko ti postane jasno, da si samo številka pod soncem, ki potrebuje kos kruha do katerega je včasih zelo težko priti, kljub željam, optimizmu in referencam. Navsezadnje tudi drugi imajo reference in svojo zgodbo. Morda celo veliko bolj zanimivo od tvoje. Zlasti v malih krajih je še toliko težje, ker je ribnik majhen, posledično je možnosti preprosto manj. Tu so še neformalni pogoji, nevidne sile, s katerimi smo se vsi srečali in so nas hitro prizemljile. Ravno dva tedna za tem, ko sem prejela negativen odgovor za službo, sem po naključju videla staro znanko na »svojem sanjskem delovnem mestu« za katero vem, da nima ne potrebnih referenc, ne pedagoško-andragoških izpitov. Domov sem prišla besna, mati me pogleda, skomigne z rameni in mi razloži, da je to normalno. Jeziš se prvič in drugič, kasneje še ti zamahneš z roko, ker si spoznal tako odkrite kot prikrite mehanizme zaposlovanja in ti je to postalo normalno tako kot vsem ostalim.
To so anekdote iz butične mapice: Zavod za zaposlovanje!
Od Zavoda za zaposlovanje do razgovora za službo je samo en korak. Na razgovor za službo greš s kančkom upanja, da boš pokazal svetu vse česar si se naučil v zelo dolgem, in mukotrpnem procesu izobraževanja in potem kaj hitro presenečeno ugotoviš, da to nobenega ne zanima. Z intervjuja se vrneš ožet in razočaran. V avtu, ki je Faradeyeva kletka, glasno preklinjaš Zavod za zaposlovanje in se potem razočarano odpelješ domov.
Po drugem porodu sem začela pošiljati prošnje, pravočasno in res ravno ob zaključku porodniškega dopusta, dobim po pošti termin za razgovor v stabilnem podjetju. Kakšno veselje! Fokus je na tem, da vodstvu pokažem najboljšo verzijo sebe! To zahteva mini priprave! Tako pred razgovorom dvakrat čekiram spletno stran podjetja, potem svoje stare reference, trikrat preberem prilogo k diplomi, naredim test jezikov, ki so navedeni kot pogoj… Potem pa je sledil bistveno bolj prijeten del priprav na razgovor: osebni videz in urejanje. Čekiram poslovni bonton, črno odpade! Črna sploh ni poslovna barva, zlomka, tega nisem vedela!
Ok, štekam: ne kaži preveč gole kože, ne nosi plastičnih zadev, ne obuj previsokih pet, nikar ne nosi vpadljivega nakita ali močne šminke, saj to ni disko klub! Poslovni bonton ima jasna pravila z razlogom. Štekam! Še sem mlada, lahko se prilagodim pravilom tudi, kadar mi niso všeč! Frizer odkljukano, poslovne barve izbrane, čevlji na mini peto – alla nonna kupljeni. Pred samim intervjujem se mi je zdelo, da dan ima 48 ur, kadar si v pričakovanju nečesa novega.
DA, pričakovanja so resen presežek odvečnega potenciala, ki vse uniči!
Končno pride ta veseli dan! Stopim pred moža, napravljena po bontonu. On me na hitro pogleda in izjavi, črna barva je boljša! Začudeno izjavim, ampak črna ni barva poslovnega bontona! On samo zavije z očmi in ponovi: ČRNA! Ok, to je to! Z eno samo besedo me je okužil z dvomom! Hitro se preoblečem v črnino. Na odhodu iz stanovanja ujamem svojo prestrašeno podobo v ogledalu, ki spominja na žalostno sovo Flok, brez karakterja in brez podpisa! Ne duha, ne sluha o Ms. Dolcelli! Nervira me ta podoba, ki ni moja! Ne priznavam je, to nisem jaz! Morda ni slabo, samo to ni najboljša verzija mene, ampak ok! Potolažim se z rekom: obleka ne naredi človeka!
Mož nekje iz ozadja pripomni, srečno ljubezen! Ne skrbi čuval ti bom otroka! Ha? Čakaj malo! Kaj nista sončka produkt najine strastne epizode, v kateri se je sladko zapeljevanje končalo zelo hitro, z dvema enakima otroškima posteljicama, ki sedaj v premajhnem stanovanju spominjata na dve veliki leseni domini, ki sta požrli ves romantični prostor! Leseni domini sedaj stojita na mestu, ki je prej bilo rezervirano za moj Didžeridu in njegovo profesionalno opremo za snemanje Disco glasbe, ki se ji je bilo še posebno težko odreči!
Vsa sreča, da zdaj nimam časa za igro: ljubezen, vzemi besedo nazaj!
Čaka me sanjska služba, začinjena s ščepcem finančne neodvisnosti.
To so sanje mnogih žensk! Mož, služba in dva otroka, moškega in ženskega spola. Koga briga, ali bo za malico banana ali Frutek, bodo že kako tudi brez mene. Mladim mamam se včasih zdi, da otroci ne morejo brez njih, ampak ni tako! Vsi lahko preživijo brez vas, ker življenje najde pot tudi tam, kjer se to zdi nemogoče! Navsezadnje so očiji zelo pragmatični in bo še tako kratko čuvanje na koncu najverjetneje padlo na prvo ali drugo babico. O daljših obdobjih brez ženske, pa sploh ne bi. Za vsako Madam Fatal se najde zamenjava v rekordnem času in obratno.
Zakon je institucija. Podobno kot Zavod za zaposlovanje, čeprav je vsak edinstven, nihče ni nezamenljiv!
Sedaj sem v ogromni pisarni. Seveda, sem prišla prej, zamujanje na prvem intervjuju absolutno odpade! Sem ali nisem celo noč brala poslovnega bontona! Pripravljena sem kot »nabita puška!«
Ponovno vračanje na šahovnico poslovnih izzivov, po porodu, je za marsikatero žensko še posebno stresno! Pogledam na uro, o moj bog, 55 min čakanja! Imam potne roke! Kar naenkrat nisem več tako sigurna ne vase, ne v pravila poslovnega botona. Novi brutalno grdi čevlji alla nonna, me tako tiščijo, da se mi zdi, da mi bodo noge odpadle še preden dočakam svojo vrsto!
Končno se odprejo vrata. Na drugi strani je poslovna ženska, vodja celega sektorja, ki šteje kar lepo število ljudi. Odloča za in proti kandidatom! Prošenj je čez 250, zato uživa v svoji moči, ki jo ima! Dominacija je njen afrodiziak. V hipu začutim, da ji nisem všeč. Ona meni tudi ne, naklonjenost je načeloma spontana in obojestranska! Kako zelo grobe in stroge poteze obraza ima. Zdi se, da je nekdo dolgo nazaj z eno samo potezo izbrisal vse plemenite črte kot so sočutje, ljubeznivost, strpnost. Tako rada bi imela svoj diktafon v roki, s katerim bi posnela njeno edinstveno zgodbo. To bi bila prava stvar, veliko boljša od tega intervjuja!
Usedite se! Predstavite se! Jaz začnem že z vnaprej pripravljeno predstavitvijo! Z gibom roke me takoj ustavi! Povzdigne glas in navede, v vašem CV-ju piše, da ste kar 2 leti delali v L’occitaneu. Res je, to drži. Dve leti!!! Povzdigne glas in obrvi istočasno!! Očala se ji od jeze zarosijo! Kar naenkrat sem hvaležna možu, da sem v črni srajci, tako se vsaj ne vidi potenje.
Ne razumem, kot pokvarjen Garmin preračunavam, kaj je narobe s to referenco? Nato s povzdignjenim glasom nadaljuje: vi ste končali Gimnazijo in ste nepismeni! V grlu imam cmok, velikosti srednje velikega slivovega cmoka! Začnem se nervozno ozirati naprej nazaj, kot da iščem rešilni jopič v poslovnem prostoru. Nato pa odkrito vprašam, ali je kakšen problem, ker sem bila tam zaposlena? Aha, kaže, da je! Imava problem!! L’occitane se ne piše tako kot ste vi zapisali, ampak se pravilno piše drugače! JBM in dan, ko sem sploh navedla to referenco!!
Presedite se na moje mesto in brskajte po spletu TAKOJ! To menda znate! Njen glas zveni kot moški tenor. Vse na tej ženski vibrira v ritmu testosterona. Nekako me spominja na junake iz nacistične literature, s to razliko, da so oni negovali paradigmo: »Zdrav duh, v zdravem telesu«. Zdaj sem se ujela v past! Namesto da bi lepo vstala, se zahvalila in dostojanstveno odkorakala iz pisarne, sem se v delčku sekunde odzvala na ostro komando. V hipu sem se teleportirala v njen mehki direktorski fotelj! Čevlji alla nona, se mi kar naenkrat popolnoma prilegali. Raven kortizola je tako visoka, da je bolečina čudežno izginila! Z mrzlima rokama sem začela brskati po spletu in Volla!! Presenečenje- L’occitane res ima dva c-ja! Pokopala me je ena sama črka! En fonem! Ponovno odhajam na kraj, kjer se končajo sanje.
Odločim se, da bom speljala ta intervju do konca v stilu Ms. Dollce, saj sem po naravi borka. Odgovorim, to ni nobena napaka, ampak lapsus ga. direktorica!
Zadovoljno nadaljuje, a matematiko znate, no mislim saj osnove, a znate? Ali ste tako natančni kot pri pisanju? Nato se nasmeje zlobno. Srednje odgovorim, entuzijazem je zbledel ni mi več do dokazovanja. Vem, da tu ne bom delala. Nič, gremo hitro na jezike! Narekovala bom po slovensko, vi pišite po angleško, potem pa po italijansko in hrvaško. Navedli ste, da znate rusko? Znam, odgovorim poklapano, potem pa pišite, kaj še čakate! Izročim natisnjen ruski zapis, ona pa, ah tega pa jaz zdaj ne znam prebrati!
Še dobro, ker je na listu bilo napisano vse kar je želela, v podpisu pa gospa direktorica j….. se!, saj se mi je zdelo, da ruščina ni njen džir, he, he, he!! Ruščina v sebi ima zakodirano neko mehkobo in ženstvenost, atribute, ki so njej zelo tuji.
Poklapano zapustim njeno pisarno. Ko si v stiski, čas teče
v stilu: leto hitro mine, dan nikoli!
Intervju je trajal uro in 20 minut. Ne prej, ne kasneje nisem imela podobne izkušnje. Takšne izkušnje te okrepijo in utrdijo. Spoznaš, da je od Zavoda za zaposlovanje do sanj zelo dolga pot. Na tej poti spoznaš, da nismo vsi za vse. Enim je na kožo pisana dinamika, drugim pasivnost. Obstajajo ljudje, ki so brez kreativnosti kot ribe na suhem.
Življenje je cel kalejdoskop možnosti. Zato ni potrebno vztrajati pri stvareh v katerih nismo dobri. Obstajajo rešitve za zaslužek in delovanje, ki so onkraj Zavoda za zaposlovanje in sledenja tujim vizijam. Za nenavadne, srčne, predvsem pa avtentične poslovne zgodbe je najprej potrebno spremeniti svoje Algoritme, ki podzavestno upravljajo z nami in ponotranjiti dejstvo, da:
“Tisto o čemer lahko sanjaš, lahko tudi uresničiš!
Leave a Reply