Sreča ljubi tišino! Ko sem v stiski, čas teče drugače, nekako upočasnjeno. Kot da en sam dan ima 48 ur. Takrat se v meni pojavi nerazložljiva želja po pisanju. Kot da bi se tiho tipkanje dolgo v noč nenadoma spremenilo v zdravilno tehniko tapkanja, ki pomaga, da se um prizemlji. Pisanje postane tančica za katero se lahko skrijem od življenja in težav, seveda. Takrat me ni, sem nevidna. Biti neviden je privilegij. Posebno stanje bivanja in zavesti. Ko nisi preveč izpostavljen ali vpet v nobeno stvar in ničemur ne dodajaš pretirane pozornosti, samo enostavno si! Obstajaš pod modrim nebom podobno...