Obstajajo ljudje, ki se zavestno osredotočajo na lepe in pozitivne stvari in obstajajo ljudje, ki se osredotočajo na pomanjkljivosti in težave. To je nevarna igra, ki posameznika počasi, ampak zagotovo, ponastavlja na sektor v prostoru različic, kjer kraljujejo negativni scenariji.
Ponastavljanje na negativne parametre se včasih najprej začnejo zrcaliti v stanju duha, ki ga šaljivo imenujem: Atmosfera Mavzolej. To je stanje duha, ko si zavit v meglo, ki postaja vedno bolj gosta. Večja kot je gostota, manjša je vidljivost in težje se je dokopati do svetlobe in sonca. Dlje, ko vztrajaš v megli in odsotnosti veselja, težje se je prebiti na zlati val uspeha in sreče. Atmosfera Mavzolej ima trdoživo lastnost, da se prenaša na vse segmente življenja.
To je stanje, ko zakonca ždita skupaj iz navade in iz strahu, da zunaj ustaljene paradigme ni ne novih možnosti, ne življenja in tako se lahko zgodi, da vidimo prizore, ko dve prazni lupini sedita skupaj za isto mizo, ampak gledata prosojno druga skozi drugo in sta si kljub fizični bližini zelo daleč.
Z znatno količino jeze in drugih nepredelanih emocij, skupaj jesta, nekoč, priljubljene špagete alla Carbonara in ob vsakem grižljaju, istočasno tiho mislita: ma, fuck off, natanko-dvosmerno! Ob tej izredno usklajeni dvosmernosti so še tako dobro pripravljeni špageti kar naenkrat neokusni! Niso ne preslani, ne prekuhani, ampak ne teknejo. Affiet olsun, buon appetito, dober tek, prijatno, lass es dir schmecken…
Nekoč strastna ljubimca, ki sta se veselila življenja in uživala v razkošju usodne privlačnosti, sedaj skupaj držijo le prezir, neizpolnjene obljube, ali še huje: popolna ravnodušnost. Ravnodušnost pa je dobro uigrana uvertura v atmosfero Mavzolej.
Atmosfera Mavzolej je, ko sediš v slabo plačani službi, kjer so spregledali tvoje talente, bodisi teh istih sam nisi razvil zaradi različnih razlogov, ki jih je sedanjost, pokopala kot težko kladivo. Vsakih 5 minut nestrpno gledaš na uro in razmišljaš, kdaj bo za božjo voljo konec agonije? Stranke niso več to, kar so nekoč bile! Splošna kultura je na psu! Atmosfera Mavzolej se je kot plesen razširila med populacijo. Preprosto, preveč je razkuštranih, nezadovoljnih in zafrustriranih strank, ki v trgovino prihajajo brez ficka v žepu, pravzaprav bolj na brezplačno psihoterapijo kot v nakup. Vse kar si želiš je, da odideš domov, se vržeš na kavč in poješ vrečko čipsa z dodatkom kečapa in drugih konzervansov, slastno, čeprav veš, da je nezdrav in ti koristi ravno toliko kot slabo plačana služba. Po posodobljenem evropskem urniku od 10.00- 18.00 hrepeniš po sprehodu, soncu in svobodi. V resnici bi najraje službeno uniformo slekel še pred 18.00 uro in jo nonšalantno nabil naravnost v koš za smeti – tokrat za vedno!
Adijo fikusi! Adijo šef in najbolj pomembno adijo atmosfera Mavzolej!
Do zdaj ste razumeli, da je atmosfera Mavzolej pravzaprav metafora za stanje, ko si v sporu sam s sabo.
Ko si v sporu sam s sabo, se oddaljuješ od svoje duše in svojih potencialov. Pravzaprav se oddaljuješ od izvora in vsega kar je dobro. Tako se lahko zgodi, da lahko imaš oblečene vrhunska oblačila, ampak nekako nisi videti lep/a. Ko si v sporu sam s sabo, so energijski kanali (nandiji) tako zoženi, da je vsaka misel kreativnosti in ustvarjalnosti zatrta v kali. Z drugimi besedami, ko si v sporu sam s sabo ne moreš jadrati na valu sreče in uspeha.
V pisanem mozaiku je na voljo toliko različnih in lepih scenarijev, da se ob tem vedno spomnim na Rumija, ki je rekel:
Rojen si s krili, zakaj se raje plaziš skozi življenje?
Leave a Reply