Običajno za mojimi članki stojita namera in želja, da povem nekaj zanimivega. Tako v vsak članek vtkem osebno izkušnjo ali misel, ki je name pustila pečat in mi pomagala pri premagovanju ovir na poti do medalj.
Pisanje je proces. Najprej ideje skačejo ena čez drugo do te mere, da ustvarjajo zvoku podobno vibracijo, ki je moteča in že vnaprej vem, da dobrega članka ne bo na spregled, vsaj v danem trenutku ne! Ko pa uspem obvladati misli, začne govoriti tišina in z umirjenim ritmom srca, začutim pretočnost in moč besed. Zapisana beseda namreč ima drugačen pomen. Besede se povežejo v jasne miselne forme, ki so skupek točno določene namere. Namera je najprej obstajala zgolj v mislih, kasneje se je zlila ali na papir ali zaslon računalnika in s tem dodatno okrepila svoj obstoj. Občutke imam, da je nevidna sila nad mano nesebično odprla dostop do novih svetov.
Kreativnost dejansko prihaja iz prostora različic, kajti vse, kar si lahko zamislimo, že obstaja. S tem nenavadnim pogledom na svet in zavedanjem se da ustvarjati izredno pisane zgodbe, ki odstopajo od povprečja, ne glede na to, da niso in nikoli ne bodo vsem všeč. Tudi, če imate edinstven talent, se bo vedno našel nekdo, ki mu to ne bo všeč in ga bo pri vaši ustvarjalnosti motilo zgolj to in ono. Ponavadi so to vedno specialci, ki sami ne ustvarjajo prav ničesar, razen sporov in negativnih čustvenih stanj. To so bolj sledilci kot ustvarjalci zgodb, kajti čas, ki ga vložimo v tuje zgodbe, je ravno tisti, ki nam kasneje zmanjka za lastne projekte.
Ustvarjalci ustvarjajo uspehe, medtem ko sledilci sledijo tujim zgodbam, saj za lastne nimajo presežka energije. Brez presežka zdrave življenjske energije je zelo težko teči na dolge proge, zlata medalja je rezervirana za najbolj drzne. Tiste, ki vedo, ne samo kaj delajo, ampak zakaj delajo to kar delajo in kako to delajo. Če manjka vsaj ena komponenta od treh, se zna zgoditi, da točno 100 metrov pred ciljem vržeš puško v koruzo in obrneš hrbet svojim ciljem in vizijam, do katerih ti je manjkalo pičlih 100 metrov in ščepec samozavesti!
Danes ni nobene tajne šifre, prav nobenega namiga ali zakodiranega algoritma v članku, ki je pred vami. Samo zapis ene duše, ki ji botruje Venera. Osmi marec vsako leto sproži par izredno subjektivno obarvanih refleksij o življenju v ženskem mehurčku.
Mehurček-kurček, v katerem pogosto nosimo rožnata očala in se ne zmenimo za male signale, ki so v resnici kozmična navigacija, ki nas vodi do našega cilja! Če obstaja reinkarnacija, upam, da se v naslednjem krogu hvaležno poslovim od Venere in se tako izognem določenim izkušnjam, vezanim na ženski spol. Zbogom menstruacija, boleči porodi, preveč čustvovanja in preveč želje za tem in onim… Zbogom fuc— ing slabše plačana delovna mesta, ki so neuradno, ampak vseeno vezana na ženski spol. Predvsem pa upam, da se izognem hudobnim pogledom ob vstopu v prostore, ki so rezervirani samo za moško publiko, čeprav to ni nikjer ravno javno napisano. Pri tem v mislih nimam domače kuhinje, pediatrične ambulante ali vrtca, kjer sem do sedaj večinoma videvala preutrujene mame, kot da na določenih mestih velja nevidno pravilo: ZA MAME!
Marec je mesec, ko se na Primorskem vse počasi prebuja in narava slavi življenje, krog cikličnosti v katerem vsi imamo svoje mesto pod soncem. V mojem malem krogu sreče se ravno v marcu križajo prvi vonj mimoze, simbolično posajene na vrtu ob prihodu v novi dom, vsi rojstni dnevi ožjih družinskih članov ter vse pomembne družinske obletnice! Pravzaprav me mesec marec spominja na ponesrečen loto listek, na katerem so vse številke izžrebane ena za drugo, namesto da bi bile čudežno razpršene po skrivnostnem matematičnem sistemu verjetnosti, ki ne vlada samo vesolju, ampak tudi človeškim usodam.
Tako z razlogom v svojem osebnem arhivu imam pri mesecu marcu pomembno oznako: šparaj za fuck…..— marec!
V letošnjem marcu izstopa ena obletnica! Letos praznujem dvajseto obletnico poroke! Ne morem verjeti, da z možem že dve desetletji neutrudno pedalirava skupaj v isto smer… Nekoč sva vsak po svoje. Jaz naprej on nazaj, ampak sva kaj hitro začudeno ugotovila, da ne samo, da je to izredno neučinkovita metoda premikanja proti skupnem cilju, temveč zagotovo ne vodi do zlate medalje!
Kripto Boy & Ms Dolcella imava rada zlate odtenke življenja, saj veste, natančno pokošen vrt, novo fasado, poljubljanje na dežju, otroka, ki nekako uspešno plavata v potapljajočem se šolskem sistemu, medtem ko MI2 pogosto drživa rešilni jopič, na katerem piše: v primeru sile, uporabi!!!
Nesebično sodelovanje je silno pomembno, ker si družinski člani medsebojno dvigujejo motivacijo in vibracijo in obratno. Seveda vsak posameznik ima lastno definicijo uspeha. Kar je za nekoga uspeh, je za nekoga drugega čisti poraz!
Vsak naj skrbno neguje svoj lastni Algoritem sreče!
Gledati v isti obraz 20 let z enakim žarom, kot na medenih tednih je poseben izziv ali mission impossibile. Bodimo realni, v dolgem obdobju sobivanja dveh duš, kjer si začneš deliti še kaj drugega kot posteljne užitke, recimo položnice in osovražene kredite, skrb za pogoste otroške bolezni in nadležne šolske obveznosti, skrbi za urejen vrt in dom, skrb za starše, ki z leti čudežno izostrijo ravno svoje najslabše lastnosti, se najbrž vsi pari vsaj občasno, v sebi sprašujejo, ali je skupno sobivanje vredno? Ali je to prostovoljno sobivanje dveh duš pot do zlate medalje, na kateri so skrbno vgravirane črke:
Čestitke butca, uspela sta!
Iz svojega udobnega mehurčka smatram, da je po dvajsetih letih skupnega gledanja v Fursove položnice in skupna sončka, več kot uspeh, če hitra asociacija moža na svojo boljšo polovico ni že po avtomatizmu, ponev in njena asociacija nanj niso njegove neoprane stvari iz fitnesa ali še huje njegova najljubša jed: sarma!
Po določenem obdobju nenehne borbe za različne medalje se pojavijo prvi znaki utrujenosti in čudno spoznanje, da v življenju prepogosto manjka samo pičlih 100m do zlate medalje! To spoznanje pri mnogih zmanjša željo za doslednim negovanjem C’est la vie-ja in drugih lepih, živih stvari spravljenih v mapico: Forever young.
Za bolj izurjeno oko pa je to znak, da v resnici medalje ne štejejo veliko, če si na poti do njih izgubil spontanost in željo za življenjem. Navsezadnje ne štejejo medalje, pridobljene v življenju, ampak sama pot do cilja. Naj na tej poti vlada lahkotnost ter zlata koda, ki je zapisana v zmožnosti, da se v čim višji meri prepustimo trenutku.
V tem ritmu zaključujem članek in se odpravljam novim dogodivščinam naproti. Kripto boy mi je na skodelico jutranje kave zalepil listek na katerem piše: Tvoja potovalka je že pripravljena, Štart – zdaj! Vse kaže, da naju čaka še eno darilo življenja v nekem skritem romantičnem kotičku sveta. Kam grem, ne vem! Vem, pa da bo ta obletnica prežeta z zlatimi odtenki in geslom: C’est la vie!