DAN BREZ GRAVITACIJE

Enkrat ko v svoje programiranje vpelješ nove zakonitosti in nove algoritme in ozavestiš, da je ZMAGA v bistvu čisto mogoč izhod tvojih želja in podvigov, si KREATOR, saj kar naenkrat razumeš, da te v resnici nobeden ne more ustaviti ali sabotirati razen

tvoje lastne namere.

Začnejo veljati popolnoma nova gesla, v stilu:

The sky is the limit, C’est la vie, I did it my way…

Vsak človek ima svojo edinstveno zgodbo, v kateri se prepletajo podedovani algoritmi, prirojeni talenti in prirojene šibkosti. Plus in minus plešeta ples dualnosti v vsakem živem bitju. Nekdo se rodi bolan, nekoga starši omejujejo celo življenje, spet nekdo tretji sploh nima staršev in tako dalje… Nekdo se rodi z izjemno možnostjo opazovanja, nekdo drug s talentom za petje ali risanje. Tistega, kar je determinirano z rojstvom in odraščanjem, ne moremo spremeniti, ampak to kaj in kako zbiramo zdaj za prihodnost lahko spreminjamo, saj imamo možnost svobodne volje.

Na kar usmerjamo miselno energijo danes, oblikuje naše jutri.

S svojim najmočnejšim orožjem, ki ga imamo, a se ga po navadi ne zavedamo, to je FOKUS, se lahko ponastavljamo na zelo posebne sektorje v prostoru različic, kjer je pozitivnih scenarijev v izobilju in čeprav je izobilje, preoblečeno v različne odtenke  bistvo frekvence ostaja enako – obilje!

Ko se tako reprogramiraš in si sestaviš svoja lastna pravila po katerih deluješ, jadraš na zlatem valu sreče in uspeha!

Z malimi rituali se lahko uspešno nastavljaš na pozitivne sektorje. Lahko začneš dan s pozitivnimi afirmacijami, v katere verjameš. Meni osebno pomaga Dan brez gravitacije, ko si zavestno dovolim več spontanosti in lebdenja v zraku. Predvsem pa je dragoceno opazovanje zmedenih obrazov, ki jim takšna logika ni ravno blizu. Ob omembi te besedne zveze me prijateljice občasno gledajo s kančkom začudenja in negotovosti. Češ, komu pa sploh rabi dan brez gravitacije in wtf je sploh to? Ubogi otroci bodo na račun te  spontanosti in lebdenja v zraku dobili nedeljsko kosilo ob 17.30 namesto ob 13.00!

Ok, če niste za dan brez gravitacije, nič hudega, obstaja še nekaj podobnega. Obstaja igra za odrasle, ki sem jo poimenovala: 

Ena na dan.

To je posebna igra, morda celo točka preloma, ko se zaveš, da stara biblijska modrost deluje skozi pregovor:

pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.

Ena na dan ni samo igra, ampak je tudi obrambni mehanizem proti zombiranju. Enostavna in učinkovita metoda, ko se od negativnih stvari in sebičnežev, ki te obkrožajo, zaščitiš tako, da si rečeš: danes moram narediti nekaj zase, pa tudi če je to ena malenkost. Tako zavestno držiš fokus na negovanju pozitivne življenjske drže.

Ena na dan – vsak dan!

Vsak dan zase narediš nekaj lepega. Obenem ponotranjiš koncept minljivosti.. Vse kar imamo, je samo izposojeno.

Med nami in Gajo (Gaia, Gea)[1] vlada tiho in čudovito načelo recipročnosti.

Od zemlje jemljemo in v zemljo se vračamo. Tako je krog dajanja in prejemanja pravično sklenjen.

Kdor nima presežka, nič hudega, denar ni nič drugega kot spremljajoči atribut na poti do cilja. To pomeni, da pride in gre. Včasih tudi pride in ostane. Včasih pride in se nikoli več ne vrne. Kombinacij je več. Včasih se zdi, da je igra: ujemi denar, podobna Rubikovi kocki. Najhujša kombinacija je, ko imaš veliko denarja, potem pa ta nepričakovano izpuhti. Dovolj MAGNETIZMA je bilo, da si denar privabil v svoje življenje, vendar ga pa še ne znaš obdržati. To je najmanj zaželena in hkrati najbolj boleča kombinacija.

Naša družinska poslovna ideja, je odvisna od sezonskega dela. To je pravi Rodeo. Vsako leto v istem času naredimo iste napake in se prepogosto prepustimo dnevom brez gravitacije.

Kako čudovita igra je to.

Takrat geslo C’est la vie zablesti v vsem svojem sijaju. Na zlatem valu sreče jadramo v ritmu besed Svetega Avguština:

»Svet je knjiga in kdor ne potuje, prebere samo eno stran«.

Zato potujemo in se vedno znova prepričamo, da je svet lep, ker je pisan. Še posebno obvelja logika: lepe stvari se delajo ravno za nas! Potem pa pride zima, ko pritok denarja kar na lepem usahne in se je potrebno sprijazniti z manjšimi manifestacijami igre Ena na dan. Takrat se velikokrat naježim ob pogledu na pred kratkim kupljeno pregrešno drago torbico, ob kateri se mi zastavlja vprašanje:

Po čem tako zelo hrepenimo in kaj pravzaprav kupujemo, drage modne dodatke ali občutek sreče in pripadnosti?

Od kdaj je sreča na prodaj in koliko stane gram sreče?

Ujeti modro ptico sreče sploh ni lahko, sicer bi bilo več srečnih obrazov, ki bi svojo srečo delili naprej. Kdor srečo deli se ta pomnoži.

V zimskih dneh, ko je srečo potrebno iskati, še kje drugje kot v prestižnih hotelskih verigah in nakupovalnih centrih, še posebno velja pravilo:

»Ena na dan«.

En sprehod, eno druženje s starimi znanci, ena sama gledališka predstava, ena dobra prebrana knjiga, en sveže stisnjen sok, en napisan članek, ena lepa beseda sočloveku, ki se bori s svojimi strahovi…

Navsezadnje, ko naredimo nekaj dobrega za nekoga drugega, istočasno naredimo nekaj tudi zase, ker smo na koncu vsi povezani z nevidnimi nitmi.

Važna je doslednost, kajti ko se tako ponastaviš, ti začne manjkati težko prigaran luksuz v obliki gesla Ena na dan. Nekateri smo odraščali ob prepričanjih: To ni zate, to ni za nas! Zato je implementacija prepričanja ena na dan, težja kot se zdi, ker je to nova koda v programiranju. To je nov algoritem, magični pripomoček za ponastavljanje na visoke vibracije. Zavestno, sistematično in vztrajno, odpiraš vrata lepoti in lepim stvarem ali kot je rekel Khalil Gibran:

 

»Živimo samo zato, da bi odkrivali lepoto, vse drugi je oblika čakanja.«

 

[1] v grški mitologiji boginja Zemlje, mati vesolja.