MRTEV ČLOVEK V ŽIVEM TELESU

Pina Colada, fina razvada v kateri občasno uživam nekje pod borovci ali v nekem prefinjenem ambientu, kjer lahko do mile volje zadovoljno preračunavam pot, ki sem jo do sedaj prehodila ter razmišljam o novih izkušnjah, ki kot pisano naročilo, prihajajo iz prostora različic in so varno spravljene v

v nevidno mapico z naslovom: »moja prihodnost«.

Ob tem najprej pomislim, kako je mladost bila obdobje »tax free«. Čas podivjanih hormonov, ko si začasno oproščen bremen iz sveta odraslih. Takrat sta mi bili bolj pomembni frizura in odhod na koncert kot vprašanji poslanstva in cilja. To, da smo se občasno po koncertih ustavljali na Miklošičevi, kjer smo si od študentskega drobiža ponosno častili sirov burek, je en lepših spominov, ki jih imam na obdobje »hormonček« in mirno lahko rečem, da mi leta kasneje niti v prefinjenih Michelinovih restavracijah nič ni teknilo tako kot sirov burek na Miklošičevi. Kdo bi vedel, v čem je bila skrivnost bureka? Morda v recepturi, morda v dobri družbi in preplesani noči… Skupno valovanje je dobro, ker se sklene krog prejemanja in dajanja.

Požirek Pina Colade in že razmišljam o srednjih letih, ki se človeku prikradejo v življenje tiho in neopazno kot izurjen tat, opremljen z vsemi možnimi pripomočki za rop. Seveda, gre za rop živosti in razigranosti, ki krasi mladost. Sami sebi se zdimo vedno enaki, vse dokler v trgovini z živili ne srečamo sošolke iz Gimnazije in ugotovimo, da smo le zakoračili v drugo polovico življenja. Ali mi je to všeč – niti najmanj! Po takšnih srečanjih vedno hitim v avto, kjer na mini vzvratnem ogledalu nervozno štejem gube in druge opomnike staranja. Potem glasno in začudeno izrečem nekaj kletvic, nabijem Forever young do konca in štartam novim (ne) zrelim dogodivščinam naproti. Če bi se zdaj v svojem novem avtu odpeljala na tisti burek na Miklošičevi, bi me od tega gurmanskega podviga bolel želodec še cel teden.

Obstaja pa tolažba, da sem nekako po stari družinski recepturi ali po najbolj čudežnih poteh dokaj uspešno postala dobra različica sebe. Zato še vedno lahko uživam v dobri knjigi, pol številke premalih čevljih, stari kompilaciji Pink Floydov in navsezadnje Pina Coladi.   

Srednja leta so označena z napisom »BUSY«. Končno konec izobraževanja, kot luč na koncu tunela se približuje vse, o čemer si nekoč sanjal/a, brez, da se je pri tem treba zagovarjati ter poročati staršem ali komu drugemu o vsakem opravljenem koraku. Dihaš svobodo. Imaš možnost, da brez nadzora pišeš svoje lastne nove Algoritme, čeprav to možnost izkoristi zelo malo ljudi. Do zdaj so že ponotranjili pravila staršev in okolja ali preprosto nimajo več inspiracije za pisanje novih kod.

Mrtev človek v živem telesu ne piše svojih zgodb, ker veliko raje sledi tujim in se ob tem jezno sprašuje o poteku svoje preteklosti in prihodnosti.

Srednja leta so čas, ko zvok sladke svobode in sanj, počasi kot mah prekrijejo kategorije iz mapice »svet odraslih« To so osovražene službe, skrb za neubogljive otroke, koordinacija družinskega proračuna ter neljuba koordinacija družinskih odnosov.

Sedaj končno vidiš, da staršem ni bilo lahko! Usklajevanje družinskih srečanj, kjer so člani skregani zaradi neke podrtije, ki kot okostnjak leži na drugem koncu sveta in jo vsi (ne)upravičeno imajo za svojo lastnino, ni bila lahka stvar. Družinsko jabolko spora se včasih kot olimpijsko štafeto prelaga na novo generacijo, ki je za podrtijo zainteresirana toliko kot za lanski sneg. Nova generacija se pali na digitalni svet, digitalne valute, zanimive aplikacije, umetne olepšave in ne na lopato in obdelovanje zemlje.

Ljudje na splošno porabijo ogromno količino energije za usklajevanje kompatibilnih patologij, kot da bi spregledali, da obstaja možnost izbire, da se odločimo v svoje najvišje dobro, po principu, kar ni v moje najvišje dobro, lahko tudi trajno opustim!

To je disciplina, s pomočjo katere preventivno čuvamo svoje mentalno zdravje, od katerega je odvisno vse ostalo. V kolikor to preprosto misel spregledamo, obstaja velika verjetnost, da bo v mapici prihodnost kakšen nevšečen scenarij tipa: prva diagnoza, ločitev, depresija in Pina Colada, kar naenkrat ni več sladka razvada, ampak nesmisel, v katerem človek ne vidi nobenega presežka tako kot v drugih malenkostih, tudi ne, ker vedno bolj postaja mrtev človek v živem telesu.