Dobro jutro, življenje!
Zadnje čase me bolita hrbtenica in vrat, kot da bi se vsa teža življenja nekako neenakomerno obesila na ta erotični del telesa, ki je nekoč bil vse prej kaj drugega kot obešalnik za obešanje skrbi …
O joj, v še topli postelji me objame srhljiva misel, fuck, danes je dan B, prisežem, da me trenutno skrbi glede popravljanja ocen otrok bolj kot za kredit in zvestobo moža skupaj! Pa dej, kdaj in kako je postalo tako težko dobiti eno navadno dvojko, prav fuck! Seveda vem, da je ta mali ponesrečena kombinacija lenobe, šarma in podivjanih hormonov. Udarim se direkt v čelo, na katerem so ravno tovrstne skrbi pustile prve gube kot nekakšen davek na družinsko življenje ali opomnik, da je čas komponenta, ki prav nobenemu ne prizanaša.
Samo upam, da mu bo šlo dobro, saj že ne more biti tako težko … Ubogi pob menda zna za dva, saj imam še jaz suho grlo od ponavljanja dolgočasnega niza brezveznih trditev, ki jih je treba znati na pamet in na naju delujejo bolj kot Apaurin kot stimulator znanja in radovednosti. Ne razumem današnjega predpotopnega učnega načrta, ne šolskega sistema, ki v vedno bolj digitalnem svetu vztraja pri istih zatohlih in zastarelih paradigmah, ki nikomur več ne koristijo.
Šola je resnično največja tovarna fikusov.
To je tudi največji razlog, zakaj ne leži vsem, saj niso bili vsi rojeni za v-ka-lu-pi-ra-nje. Tam nekje pod krinko inkluzivne pedagogike in individualnega pristopa je idealen poligon za zdravljenje takih in drugačnih travm oseb, ki se jim strokovno reče pedagogi. Beseda pedagog παιδαγωγoς (paidagōgós) v pomenu besede vzgojitelj je zloženka iz grških besed παις (paĩs), v rodilniku παιδoς (paidós) = deček, deklica, otrok in αγωγoς (agōgos) = vodnik, izpeljanke iz glagola αγω (ágō) = vodim, torej pomen je: vodnik, voditelj dečkov, otrok. V resnici pa gre za podpornike sistema in reda, ki neutrudno vzdržujejo sistemsko ravnovesje. Nekoč so bili to polbogovi, danes nujno zlo, ki je nekoliko padlo na družbeni lestvici, vendar se jim je še vedno nemogoče izogniti in samo moliš, da ne boš padel v roke ravno zlobnemu prfoksu, ki ti bo življenje iz samo njemu znanih razlogov zagrenil do skrajnosti.
Jasno, da v svetu dualnosti nasprotje mora obstajati in se najdejo tudi zlati atomi z resničnim poslanstvom prenašati znanje naprej, a se v devetih letih osnovne šole svojih otrok nisem srečala niti z enim samim takim primerom. Prišla sem do subjektivnega zaključka, da so zlati atomi v tem poklicu prava redkost. Šolska indoktrinacija je pri meni pustila grenak priokus. To obdobje imam v spominu kot nasilje nad dušo in eno samo trpljenje. Kdo bi si mislil, kako hitro, tokrat v vlogi matere in z drugega zornega kota, pa vendarle ponovno podoživljam vzorce in elemente tega togega sistema, kjer se je v vsem tem času spremenilo bore malo.
Fuck in šolski sistem, ki je v celoti zastavljen narobe, saj temelji na tekmovanju, podrejanju in ocenjevanju, na kvantiteti namesto kvaliteti, ampak nič bat, če si fikus, lahko greš fino skozi.
Nekje med razmišljanjem o tovarni fikusov in vseh dejavnikih, ki gredo lahko narobe do dvojke, fokus počasi razvodeni in me spretno naskoči že naslednji jutranji fuck. Glej ga zlomka, kako čas hitro beži, sprašujem se, če vsem tako ali samo meni, o ne, že spet smo petnajstega v mesecu. Kako hudiča pri vseh zastavljenih ciljih in drznih načrtih plačati obrok za avto?, ampak fuck, res potrebujem ta kup pločevine, zato da si malo dvignem vibro in samozavest pa da lahko naglas pojem in preklinjam, ko me nihče ne sliši. Bog, kako to dobro dene! Rdeči štikli, minica in preklinjanje v sebi imajo nekaj povezovalnega ter lastnosti pravega afrodiziaka.
To je gong čistega materializma, ko se namesto na šarm, poezijo in vino počasi začneš paliti na pločevino in drage minimalistične cunjice.
Nič hudega, zmogla bom … Še vedno je takšno furanje cenejše kot psihoterapevt, ki se na retro Ikeinem stolu, pastelnih barv, nežno ziblje sem ter tja in nezainteresirano posluša zgodbe, ki so si na las podobne, in si misli, ma fuck off, fikusi, tole je pa čisto zares premalo plačano!!
Misli mu nenadzorovano bežijo h kolegičinim žlahtno popolno zaobljenim kolenom. Začne se hitreje zibati v retro stolu in potiti od neuresničene želje in zatrtega libida, par, ki nervozno neutrudno išče rešitev za svoj fuck, opazi, da nekaj ne štima … Nebesedna komunikacija je zmagala. Prekinjen je tok misli in lep prizor, ki ga kaj hitro dohiti seznam skrbi, saj ima tudi sam psihoterapevt nešteto težav, samo da to nič ne šteje, ker samemu sebi že ne more računati storitev. Ko bi le lahko tudi drugim pojasnil, da se je dejansko nesmiselno obremenjevati s tem, kaj mislijo drugi, ker so vsi več kot devetdeset odstotkov časa zatopljeni v analiziranje samih sebe in svojih lastnih travm in želja, v resnici se čisto zares požvižgajo na tuje fucke in skrbi. Ponaredek Freuda je preučil zadeve do te mere, da mu je jasno, da tretja stran nikakor ne more biti rešitev za težave in da je za svoje bolečine v resnici vsak odgovoren sam.
»Vsa bolečina se rodi iz želje po nedosegljivem. Če ne boš imel takšnih želja, te ne bo nič bolelo.«(Rumi)
Ni treba poznati Rumijeve poezije, drevesa življenja in kabalističnih pristopov, da razumeš, da si usodo v veliki meri krojimo sami. Jasno, da je to na dobro plačanih seansah večkrat poskusil implementirati, a je kaj hitro začudeno spoznal, da ljudje večinoma ne hodijo po nasvet, temveč po potrditev tistega, kar bi radi slišali. Zato so pripravljeni plačati več, skopuharjenje na račun zdravja odpade! Mašila so zlati gral psihoterapevtskega poklica. Pa ne samo psihoterapevtskega, včasih tudi zakonskega stanu, sodelavskega sobivanja, timskega dela itd.
To je neke vrste varčevanje baterije za bistveno bolj zapletene in pomembne zadeve, ki lahko nastopijo, ko ozavestimo šepet svoje duše in se uskladimo s svojim poslanstvom. Bolj ko smo usklajeni z dušo, višji je energetski potencial človeka.
O, bog, koliko enih fuckov je po štiridesetem že navsezgodaj!!!
Dobro jutro, drago življenje, objemam te s fucki vred. Skrbno izberem prosojno svileno srajco. Samozavestno z zaprtimi očmi lahko začutim pravi kos nakita, tistega, ki diši po otomanskem imperiju in pregrešno lepih spominih, sedaj manjka samo še Kilianov Forbidden games, Eau de parfum, to je tisti podpis Venere v ženski, ki o njej pove več kot tisoč besed … Skladno napravljena sem nepremagljiva; obarvam dan z ritmi po počutju izbranih melodij, danes je to po čudnem naključju Michael Buble, Feeling good … Hvaležno pomislim, fuck, dobro je, vsaj fikus nisem še….