»Razlika med strastjo in odvisnostjo je razlika med božansko iskro in uničevalnim plamenom.«
Dr. Gabor Mate
Čokolino mafija je moja skovanka za mladostnike brez empatije, ki se jim je moralni kompas, pokvaril, igla je podivjala, en hip kaže na sever, takoj zatem na jug in tako v krog. En dan so dobre volje, drugi dan je vse narobe in za polno mizo dobrot, iščejo napake na sebi, v sebi, okrog sebe. Na vrsto prihajajo: eksperimentiranja, iskanje sebe, oblikovanje identitete, prve ljubezni, ki zlate atome včasih zadenejo kot torpedo. Ubogi starši pa si pulijo lase in štejejo neprespane noči, ampak ne tiste sladke od katerih imaš zadovoljen nasmešek v kotičku ustnic in prepevaš, Ljepi moj anđele, Oliverja Dragojeviča, medtem ko sanjariš o medeni reprizi in zadovoljno pripravljaš jabolčni zavitek, ki ga tvoj dragi ima najraje…
NE, od teh neprespanih noči imaš podočnjake do kolen, začetni stadij hipertenzije in rahlo zamorjen izraz na obrazu od mukotrpnih debat, ki bi jih lahko arhiviral v mapico z naslovom: kdo je kriv? Seveda, noben ne želi prevzeti krivde. Nihče ne mara biti v kampu poražencev. Nabiralnik za pritožbe je zatrpan z nezaželeno pošto, saj veste, ko je otrok zelo uspešen je to po očetu, ko ni, je mamin sine. V kolikor vaš Čokolino, ima težave, je to kot čudežna radirka, ki ima skrito moč, da nonšalantno izbriše težko prigarane zmage.
Zanimivo je, kako se lestvica prioritet in pomembnosti lahko v hipu spremeni. Nekdo je obremenjen s partnerskim odnosom, ker nekje globoko v podzavesti točno ve, da partnerju preprosto ni mar. To je odprta rana, ki boli. Vse se vrti okrog analiziranja, zakaj, kako in kdaj je postalo tako kot je…Vse dokler se v prostoru različic ne zgodi nek preobrat. Nepričakovano se v vaše življenje prikrade bolezen. V hipu problem, ki je vladal vašemu svetu zdrsne na 11. mesto. To pomeni, da je tudi prej bil pomemben samo zato, ker ste mu vi dali moč s svojim miselnim sevanjem in pomembnostjo, ki ste mu jo sami pripisali. V resnici je ena stvar pomembna, samo če se mi sami tako odločimo. Ena redkih stvari, kjer je izredno težko zmanjšati odvečni potencial, je ravno odnos do otrok.
V vlogi matere sem se naučila, je da otrokov problem že po avtomatizmu tudi moj problem, in to v večji meri od vsakega osebnega problema. Ta boli drugače, bolj pikro in bolj intenzivno.
Čas hitro teče in v rekordnem času se zgodi, da te je tvoj Čokolino prerasel. Čas, ko si lahko posegel po manj permisivnih metodah in ga diskretno prejel za uho ti je nepreklicno pomahal v slovo.
To bitje, čigar srčni utrip se je nekoč povezoval s tvojim, ki si ga skrbno čuval in negoval ob dnevih, ko so na vrsto prišle manj prijetne plati starševstva, tipa 14 dnevno bedenje ob bolniški postelji na počenem plastičnem stolu, ki te je ob vsakem premiku uščipnil v ta zadnjo kot tiho opozorilo starševstva in tega, kaj ta nehvaležna vloga nosi s sabo, sedaj ima par prvih neenakomerno razporejenih dlačic na obrazu. Tu je mutacija glasu, s katero ti kar na lepem začne nesramno odgovarjati, ali ne pride domov ob dogovorjenem času, ti pa kot Jerihova roža na okenski polici čakaš, kje je in se začudeno sprašuješ, kaj za vraga se dogaja z mulcem? Tašča te opazuje s prodornim pogledom in z zmagoslavnim nasmeškom, ki brez izgovorjenih besed, naravnost kriči: Aha!!! I told u sooo!!!!
Istočasno sta me spreleteli mrzel pot in dejstvo, da ima prav. Z grenkim okusom v ustih, izdavim: prekleto!!! 1:0 za staro!! Tašča je imela prav, ko mi je govorila, da so šeste Lego kocke v kratkem časovnem razmaku huda napaka!
Res, je da si namesto gasilskega avta, v čudežni škatli sreče, dobil policijski avto, to je le razlika….Še dobro, da je bilo plačano na Diners, samo 10 obrokov, brez obresti, hvala bogu! Res, da je potem Čokolino vse skupaj zabrisal v zid, ker mu nikakor ni uspelo zložiti kock, meni še manj in se je tako Odiseja z naslovom Lego končala s solzami na obeh straneh. Čokolino je jokal, ker kock ni uspel pravilno sestaviti, jaz pa zato, ker mi spet ni uspelo kupiti nakita iz Zlatarne Celje. Prekleti Diners ima omejitev, glede na višino plače, čista diskriminacija! Vse kaže, da bo Akvamarin, nebeško modre barve, krasil drugo roko že peto leto zapored. Starševstvo ni nič drugega kot zelo vztrajen trening za zmanjševanje sebičnosti. Nenehno odrekanje, prilagajanje v zameno, za nevidni pokal na katerem so vgravirane črke: Naj Mama.
To so anekdote iz mapice z oznako: naše male skrivnosti, o katerih oči nima pojma.
Očiji so brez Transurfinga, Joe Dispenzeja, Atma Kriya Yoge, Kabale, Sufizma, Kung Fuja, tantre in ostale literature za dvig osebne vibracije, mojstri svojega fokusa. Res, da je ta povečini omejen na silno preproste stvari in primarne nagone, ampak priznajte, nekaj čudovitega je na preprostosti. To je magična formula, jasna in izostrena. Kdor je preprost, dobi gube z zamikom in življenje je veliko slajše! Oči se že ne bo sekiral za govorilne ure. Na prvem mestu, ker vedno ima vrhunski izgovor, zakaj ne more iti na pedagoške zadeve. Ko sodelovanje postane zares neizogibno, bo seveda šel! Tam bo malo zakinkal, potem pa načrtno preslišal pedagoško mnenje in kritiko. Učiteljici bo z resnim izrazom na obrazu, takoj dal prav. S svojo tiho in umirjeno navzočnostjo bo potrdil njeno pomembnost in avtoriteto. Ona bo imela svojih 5 minut ventilacije. Potem bo zadovoljno pomislila: končno normalen starš, ki razume naravo mojega težkega dela, pa še šarmanten je! Z rdečim kemikom bo v svoji žepni redovalnici, označila kljukico pri imenu najinega sončka.
Oba bosta zadovoljna odšla domov in mali bo končno dobil dvojko iz spoznavanja narave, kjer je na vprašanje opiši morsko žival – rak, odgovoril: rak je odličen na omako, tudi brez je super. Včasih ga jemo v rižoti. Raki so dobri tudi nekuhani, ampak najboljši so narejeni s testenino.
Ni cele analize, ni neprespanih noči za vsako figo. Pravzaprav je naš oči enkrat bil na govorilnih urah, ne samo v napačnem razredu, temveč v napačni šoli. Temu se smejiva še danes. Takšne in podobne anekdote so spravljene v najino starševsko mapico z oznako: šola, je nora.
Vsekakor je lažje pluti po mirnem kot razburkanem morju. Ženske so mojstrice ustvarjanja odvečnega potenciala, to je stanje, ko vsakemu problemu pripišeš nadnaravne razsežnosti in se potem žreš za vse kar je že bilo, kar je in kaj bo. Več kot se sekiraš, večja je količina odvečnega potenciala. Porušeni so osnovni energijski principi in tako na koncu imamo več stvari, ki jih nočemo in manj tistih, ki jih hočemo.
Pri tem vedno znova pozabiš, da je življenje neskončno valovanje vzroka in posledic, začinjeno z nečim kar se v statistiki imenuje verjetnost. Verjetnost za slabe scenarije je v resnici zelo majhna, ker energija teče kot voda tako da na svoji poti porabi čim manj energije. Reke ne tečejo vzvratno. V vsem stvarstvu edino človek ima rad gibanje proti toku.
Tako kot voda, se tudi faze odraščanja izmenjujejo in stekajo ena v drugo. Trikrat se obrneš, pa si že na točki, ko Lego kocke niso več zanimive. Zdaj so v igri Playstation 5, E Phone, motor in urejanje vsake dlačice v nulo! Ko v levi nogavici, ali v šolski torbi najdeš prve nedovoljene vsebine, ti je jasno, da imaš opravka s pravo Čokolino mafijo in da gravura na pokalu Naj mama bledi. Sprašuješ se, ali si pri vzgoji naredil napako? Seveda, da si… To je kot kviz, kjer imaš na voljo odgovor: a, b ali c, ampak se izkaže, da niti eden odgovor ni pravilen. To je pot, kjer si učitelj in učenec istočasno. Težka vloga, ki življenju daje živost in motivacijo.
Čokolino mafija potrebuje čedalje več, morda celo toliko več, da ti postaja jasno, da vse težje dohajaš potrebe, ki jih skrbno diktirajo socialna omrežja, novi trendi in kultura potrošništva, ki je oblikovana tako, da iz povprečnega, nič slutečega človeka hkrati iztisne zadnji evro in zadnji atom energije.
Mladostniki so postavljeni v nov kontekst, v novo okolje, kjer veljajo drugačna pravila. Vsebino so zasenčile materialne dobrine in tekmovalni duh. Znanje, ki si ga mukotrpno prenašal na te zlate atome, kar naenkrat več nič ne šteje in je v njihovem arhivu pospravljeno v posebno mapico z oznako: Stara, ne teži!
Čeprav živimo v času, ki je naravnost idealen za razcvet Čokolino mafije, še vedno lahko z besedami in ljubeznijo, predvsem pa z dejanji pokažemo, kaj je razlika med ustvarjalno božansko iskro in uničevalnim plamenom.
Ustvarjalni plamen gori, kadar je človek, ne glede na to, koliko je star, povezan s svojo dušo in za njegovimi dejanji stoji njegov lastni Zakaj. Če bi otroke učili, da delajo na tem, da prepoznajo svoj Zakaj in ga nato z našo podporo razvijajo do zvezd, bi naš svet bil gotovo veliko lepše mesto.