Pomlad je čas, ko se je počasi potrebno posloviti od pretiranega razmišljanja, kaj vse bi lahko šlo drugače in boljše v življenju. Potem je tu še slovo od poglobljenega razmišljanja o reklamacijskem zapisniku in rahlo sarkastično obarvani predpostavki, da mrtvi dobijo več rož kot živi. Živ človek ni veliko vreden, saj ga prepogosto spregledajo v službi, doma in povsod vmes. Še fake prijaznost počasi postaja stvar preteklosti. Ko pa človek, končno zapre trudne oči in za seboj trajno zapusti svojo Via doloroso, se tu in tam najdeta kakšen venček in košarica rož, bolj kot obliž za občutek krivde sorojencev kot sam spomin na umrlega. Tu so še nepogrešljive plastične sveče, simbol minljivosti, svetlobe in upanja.
Zdi se, da Via dolorosa krasi človeška življenja kot posebna samonikla roža, ki se prej ali slej pojavi na vsakem vrtu. Ni izjem, brez dvoma, vsak ima svojo unikatno Vio doloroso. Včasih je to revščina, ki nekatere kot materino znamenje, spremlja od rojstva do smrti. Včasih je to turbolentno ljubezensko življenje, ki ga najbolje definira besedna zveza: ZELO ZAPLETENO!
Kot da bi nekdo s svinčnikom zarisal labirint, ki vedno vodi v slepo ulico, saj zato tudi je zapleteno! Potem so tu še projekti in sanje, ki iz nekega neznanega razloga kar niso hotele zaživeti, kot da bi nevidna sila načrtno zavirala napredek in izpolnitev sanj, zaradi katerih srce utripa hitreje. Kdo bi vedel, kaj je tisti usodni trenutek, ki uspešno zgodbo loči od neuspešne. Kaj je to? Ikigaj, položaj zvezd, usoda ali enostavno (ne) obdarjenost z magično sestavino, srečo.
Statusi, ki nam jih življenje spontano dodelilo so zelo pisani. Recimo starševstvo je za ene smisel obstoja, za druge preplačana izbira in izvor številnih frustracij. Nekakšno vseživljenjsko plačevanje davka na davno zbledel sladko-strastni moment in odločitev, da eni duši podarimo možnost za bivanje na modrem planetu. Pri tem pa morda pozabimo na stari judovski pregovor:
“Otroka ne vzgajaj z rokavicami, da ti ne bo nekoč pokazal pesti.”
Človek bi dal vse, da ne bi bil ravno na linearni premici in bi se lahko spontano gibal med abstraktnimi kategorijami kot so preteklost, sedanjost in prihodnost. Tako bi v hipu lahko popravil in spremenil svojo Vio Doloroso. Ker pa metafizike z razlogom ni bilo na šolskem sporedu, podobno kot drugih čudovitih rečeh ne, smo tu, kjer smo, v sekciji brez reprize, kjer enostavno ni mogoče spreminjati odločitev za nazaj. Vse kar nam lahko ostane, je optimizem, da je vsaka Via dolorosa prinesla tudi kaj lepega. Dostojevski je trdil, da je trpljenje nujno za resnično spoznanje. Nietzsche pa nas opozarja, da tisto, kar nas ne uniči, le še bolj utrdi naš značaj.
Ah, zimsko obarvana retorika počasi odhaja v drugi plan, saj se prebuja živahna mimoza. Rastline brez nekega posebnega napora vedo, kdaj je čas za nov cikel in kaj je njihova osnovna informacija. Toliko repriz pomladi je bilo, da mi je do sedaj kristalno jasno, da tudi Via dolorosa pravzaprav ni nič posebnega, vse dokler ji sami ne damo pomena. To je kipar, ki urno oblikuje svojo skulpturo, vse dokler vanjo ne vtisne bistva.
Marec v ezoteriki simbolizira mesec prehoda, rasti in transformacije. Njegova energija je zaznamovana z dinamično izmenjavo med starim in novim, saj simbolično zaključuje zimski cikel in odpira vrata pomladi, novemu valovanju.
Začetek pomladi je idealen čas, da se za hip ustavimo, sezujemo in položimo noge na mehko travo ter se poskušamo povezati z Zemljinim srčnim utripom. Od tu dalje se lahko tako zelo povežemo s svojo Via doloroso, da to postane enkratna, tiha simbioza, zaradi katere se pišejo nove zgodbe in novi Algoritmi, ki naj dišijo po pomladi, barvitosti in pisanem kalejdoskopu možnosti.
Leave a Reply