V glavi mi odzvanja pregovor: Kdor nima v glavi, ima v nogah!
Ali obstaja še kdo, ki nima seznama, ko gre v trgovino, češ, saj tega ne rabim, ker v rekordnem času z zaprtimi očmi lahko dam potrebna živila v nakupovalni voziček. Po opravljenih nakupih pridem domov in si počasi nadenem predpasnik z napisom srečno 2001 leto! Čeprav je to le kos tkanine, so v njo vtkane družinske in kulinarične zgodbe. Še pes ve, da predpasnik ima nek poseben pomen. Ko me vidi, kako si ga dajem okrog vratu, takoj zapusti svojo košaro in se usede zraven pečice, kjer zvesto in tiho sodeluje pri pripravi hrane. Prav neverjetno je, na kakšen način živali pokažejo svojo ljubezen in podporo. Ta simpatična kepa dlak je najbolj iskren prijatelj, ki me v vseh letih odkar je z nami, ni niti enkrat prizadel, česar za svoje bližnje res ne morem trditi. Včasih se mi zdi, da kosmati prijatelji imajo visoko stopnjo empatije in v mnogih pogledih prekašajo ljudi. Živali s svojim početjem instinktivno sledijo naravnim načelom in za razliko od človeka ne ustvarjajo odvečnega potenciala. Živali se ne sekirajo, kaj bo jutri, če se jim spi, spijo, če so lačne jejo, ne delajo zaloge za jutri, preprosto so del sveta.
Predpasnik je na svojem mestu, zvesti kosmatinec tudi. Odgrnem zaveso, razgled na morje me resnično osrečuje. Nekoč, mi je najstarejša ženska v našem kraju, rekla, da so obmorski kraji, rezervirani za božje izbrance in privilegirance. Po svoje je imela prav. Starejši ljudje so prave zakladnice modrosti. Življenje se jim je razodelo, izkušnje so naredile svoje, edina škoda je, da izkušnje niso bančne transakcije, ne da se jih prenašati na druge osebe. Delno tudi zato, ker obstaja nekaj kar se imenuje percepcija. Isto izkušnjo bo več različnih oseb doživelo popolnoma drugače. Naše dojemanje snovnega sveta je precej abstraktna zadeva…
Zdaj na vrsto pride moja najljubša glasba, ki je nujno usklajena z vremenom. Na sončen dan, Parni Valjak odpade, na deževen dan pa ne morem poslušati Tine Turner. Ko pripravljam mehiško hrano, obvezno poslušam kompilacijo Cuba Libre. Ko pripravljam italijansko hrano, poslušam italijanske Canzone in zraven prepevam…
Kako dobro je, ko končno razumeš, da si ravno zaradi malih in na videz nepomembnih stvari, ravno ti-ti. Kot voda oblikuje rečno strugo, podobno nas oblikujejo naše navade in način na katerega delujemo. Tako svetu skrbno dodamo ščepec individualnosti. To je nadvse redka dobrina, ki v plastičnem svetu vedno bolj izginja. Zato je še izredno pomembno, da stvarem, ki jih sami ustvarjamo dodamo svoj podpis, tudi če ta nikoli ne bo vsem všeč.
Razmišljam, iz katerega mozaika naj danes izberem inspiracijo za kosilo: grška, mehiška, italijanska, balkanska, ali turška kuhinja. Pa naj bo italijanska! Tako se navadno kuhanje v hipu spremeni v magijo.
Vsa ta energija se prenaša na hrano in jedi, ki so pripravljene z ljubeznijo so vedno bolj okusne od tistih, ki se pripravljajo kar tako po principu: samo, da je. To je točno okus hrane v marsikateri lično urejeni restavraciji, kjer na mizo dobiš postreženo vse, od rahlo stare smetane do kuharjevih slabih emocij. Seveda, je lahko tudi obratno in takrat občudujemo simfonijo okusov. Tudi če bi dve osebi po istem receptu pripravili enako jed, bi ta na koncu imela za odtenek različen okus. To je zato, ker človek vpliva na hrano, samo da se tega običajno ne zaveda.
Danes imam hudo dilemo, kaj naj pripravim za desert? Kolebam med kostanjevo panna cotto, medeno torto ali starim dobrim krofom, nad katerim se vsi zgražajo, ker redi. Vedno z veseljem opazujem, kako med občutkom krivde in sočnim krofom, vedno zmaga krof!
Najboljši je moj mož, ki se razburja, koliko kalorij, holesterola premore ta sladka pregreha. Že vnaprej vem, kaj vse bo naštel. Preklinja preklete krofe, ki jih gleda zaljubljeno in jih istočasno je kot bombončke. Svoje pritoževanje zaključi s tem, da to je čisto zares, zadnjič, da jih je pojedel. Seveda do naslednjič, ko se zgodba ponovi v istem vrstnem redu. Takšni prizori so zlata vredni, ker v dom prinesejo toplino. Med brezhibno urejenimi prostori in domom je velika razlika. Dom je tam, kjer je ljubezen.
Danes sem najprej zložila živila po barvah nato sem se zahvalila, za ta obilja. Hvaležnost je ena redkih stvari, ki ne ustvarja odvečnega potenciala. Hvaležnost je čista energija, ki vse podvoji. Tega se je dobro spomniti, zlasti v trenutkih, ko stvari ne gredo po načrtu, ali kot bi mi sami to želeli. Ne glede na situacijo v kateri se nahajate, je v življenju vsakega človeka vsaj par stvari za katere je lahko hvaležen.
Hvaležnost je magnetizem.
——————————————–
Kdor to razume, lahko v svoje življenje z lahkoto privablja več obilja.
Spretno na hitro pregledam vsebino hladilnika in začudeno ugotovim, da ni moje magične sestavine. Pa kdo lahko naredi krofe brez kvasa? O ne, iz ust se spontano odtrga fuck, pes prepozna besedo na f in se raje vrne v svojo košaro. To je gospod Zen, ki ne prenaša negativnih emocij. Obema je jasno, da je kulinarična akcija preklicana. Ne bom pustila, da mi takšna malenkost, zamegli namero. Predpasnik dol, trenirka gor. Nato se obrnem in psu povem, takoj pridem nazaj! kot, da mu je mar…
Na poti v trgovino, razmišljam, da najbrž nimam takšne smole, da ravno zdaj srečam, koga znanega. Glej ga zlomka, v tržnem centru, niti par korakov nisem naredila in se mi je že zdelo, da imam prisluhe… Jasno slišim svoje ime, ravno iz smeri, kjer stoji reklamni avto. Ne, ni napaka, stara simpatija iz Gimnazije, ki je nisem videla celih 20 let se ravno zdaj vrača iz fitnesa. O, zemlja, odpri se!
Časa za bežanje ni, nikjer nobenega reklamnega mesta, ki bi služilo kot varno zavetišče. Samopodoba, se topi kot sladoled na vroč poletni dan. Kot da je celo moje bistvo vtkano v eno bombažno trenirko…
Konec je z mano, ne upam se niti nasmehniti, niti pomahati, ker vse na kar lahko pomislim je, zakaj za božjo voljo imam oblečeno staro trenirko! Zapovrh sem brez šminke, teniske imam stare, na frizuro niti pomisliti nočem…
Pogovor je stekel. Srečanje s starimi znanci je kot škatlica na dnu morja, ki se iz takih in drugačnih razlogov, dvigne na površje in s sabo prinese stare zgodbe, spomine, ki kar naenkrat postanejo zelo živi. Kako zelo vesel me je, ob tako iskrenem nasmehu je trenirka v rekordnem času šla v pozabo.
Lepo je prisluhniti tujim zgodbam. Enostavno ugotoviš, da na koncu tvoja zgodba ni tako zelo posebna ali neuspešna kot se ti zdi. Tudi, če si temu svetu prispeval zelo malo je to še vedno dobro. Lahko si hvaležen za darila, ki ti jih je življenje namenilo.
Na poti domov razmišljam, da lepota leži v presežku zdrave življenjske energije in ne v oblekah. To je neizpodbitno, lahko si v najdražjih stvareh z grenkobo v srcu ali v starih stvareh zadovoljen in srečen.
Kljub temu za vsak slučaj sklenem naslednje: Zažgala bom trenirko!
Ljudje smo vizualna bitja. Lepo je imeti zdrav či, ampak se prepogosto dogaja, da ženske pod težo vsakdanjih skrbi in obveznosti, ki jih v povprečju aktivne mlade ženske ni malo, pozabijo negovati venero v sebi.
Najprej iz ozkih oblek in svilenih srajc sledi preskok na kultne pajkice in trenirke, ker so udobne in mehke. Zraven pajkic pa res ne moreš imeti čevlja na peto, torej to tudi na eni točki odpade. Malo po malo se krči seznam iz mapice: be a Goddess… .Začne se faza: Skechers, ki se prične s Skechers obutvijo in konča z barvanjem las doma ter nošenjem univerzalnih raztegnjenih športnih oblačil, tam kjer to res niti po bontonu ni priporočljivo. Izgublja se kultura oblačenja, tako kot kultura življenja. Ravno zato da to nečujno ne postane moj novi Algoritem, bom zažgala trenirko in naprej negovala svoj stil, kjer prevladujejo ženske note in ženstvenost.
Vsak naj skrbno neguje svoj lastni Algoritem.