“Vsak naj skrbno neguje lastni algoritem.”
Če kje jezik denarja govori nadvse glasno, je to zagotovo Dubaj. To je čudovito urejen peskovnik bogatih tajkunov, poslovnežev in vplivnežev s celega sveta. Na teh puščavskih sipinah so pod taktirko Mohammeda bin Rashidaal Maktouma zrasli stolpnice in drugi presežki moderne arhitekture.
Arhitektura je prav posebno ogledalo družbe in družba UAE je družba nesramno bogatih ljudi, ki za povrh v tem bogastvu znajo uživati, spontano in transurfersko. Potomci beduinov se v svojih snežno belih abajah prevažajo v ferrarijih, lamborghinijih, maseratijih. Po trgovskih centrih se sprehajajo Arabke, ki tekmujejo, katera ima dražjo torbico. To je le več kot modni dodatek, to je statusni simbol, ki z lahkoto preseže vrednost avta. Žene azijskih mogotcev, Rusi, Afganistanci, Kitajci, Saudijski Arabci, indijski in filipinski delavci, ki predstavljajo delovno silo, vse se meša z vsem in zgodi se ti, da te postreže natakarica iz Srbije, račun plačaš pri Ahmedu iz Maroka, Tajka te prijazno pozdravi, Sudanec ti odpre vrata, nato te s taksijem pobere Afganistanec. Vstopiš v hotel in zgodba se ponovi v nekem novem, še bolj pisanem vrstnem redu. Na koncu dan zaključiš v Dubai Mallu, kjer poješ baklavo Hafisa Mustafe, točno takšno, kot jo strežejo na Taksimu v Istanbulu. Vzdušje je res kozmopolitansko in Dubaj zagotovo utripa v edinstvenem ritmu sonca in zlata.
Če na mestu, kjer vsako zrno peska v sebi nosi informacijo, sem puščava in sem pesek, lahko zraste nekaj tako veličastnega, zakaj potem jaz ne morem napisati knjige, shujšati, obrniti lista in začeti na novo ali odpreti d.o.o.-ja.? Tu na vsakem vogalu z nevidnimi črkami kljubuje fraza: Yes I can, oziroma zmorem. Takšni kraji so mi posebno všeč, ker so usklajeni z mojim bistvom.
Mislim, da je napredek vedno možen, tudi kadar se na prvi pogled zdi, da ni. Ko človek ozavesti svoje potenciale in se jim prepusti, lahko nastajajo najbolj neverjetne zgodbe. Nezavestno iskanje podpore pri sosedih, znancih, sodelavcih in sorodnikih ni pot v svobodo in izstop iz vrste. Vedno upoštevajte, da imajo ljudje svoja lastna prepričanja in algoritme, ravno zato je njihova resničnost bistveno drugačna kot vaša. Dejstvo je, da niso vsi ljudje dobrosrčni. Na lastne oči sem videla sabotiranje enkratnih idej, ki bi uspele, če bi nosilec ideje to čarobno seme čuval bolj skrbno in ne delil z vsakim telebanom, ki uspeha na prvem mestu sploh nobenemu ne privošči. Sama temu pravim delitev brez potrebnih informacij. To je slaba razvada, ki energijo razprši na napačen način.
Recimo jaz vem, da sedaj nastaja knjiga, ampak tega nisem rekla ne možu, ne mami, ne sestri, ne nobenemu. Bom poslala vsakemu po en izvod, ko bo narejeno. Če jim bo všeč, super, če jim ne bo, tudi prav, saj bo za sabotažo krepko prepozno. Tistih sto gramov samozavesti je gorivo, ki se porablja za ustvarjanje in ne zagovarjanje. Za spremembo začnite zaupati sebi. Ne opravičujte se za svojo izbiro. Samo kriv človek se kar naprej zagovarja. Prostor različic ne loči, ali je krivda resnična ali fiktivna, če negujete tudi minimalen občutek krivde, izvedba idej bo vedno obsojena na propad. Zaupajte vase. To zadostuje. Če premišljujete o uresničitvi nečesa novega, to preprosto naredite.
V dialektiki vzamem, kar mi pripada se brez zagovarjanja odpravim v Dubaj opero. Mož raje izbere VR Park Dubaj, ne morem se načuditi njegovi izbiri. Res sva kajmak in marmelada, ampak drug drugemu dovoliva, da sva, kar sva. Odpravim se v Dubajevo opero, na sporedu je Guy Manoukian (يغ نايكونام(, vrhunski libanonski skladatelj in pianist. Zlati atom pride na oder. Čeden je, uglajen, z gostimi črnimi lasmi. Ni kaj, armensko-libanonska kombinacija je magnetno privlačna. Arabke diskretno druga drugi šepetajo na uho. Kaže, da so videle isto kot jaz: jezik karizme je univerzalen in vsepovsod enak. Šarmantni pianist najprej zaigra nekaj uvodnih taktov in šele nato začne z uvodnim govorom, ki ga je pripravil prav posebno za Dubaj: »Good evning Dubai!!! If Europe has Paris, the Arab world has Dubai!« Dober večer, Dubaj!!! Množica že usklajeno ploska. Na odru je najmanj trideset glasbenikov, ki dajejo vse od sebe, navsezadnje je to njihov prvi koncert v Dubaju. Začne s pesmijo Sahar El Layali, ki me spomni na lepote Bejruta, ravno to pesem sem poslušala v izvedbi lutnje nekje v Hamri, priljubljenem delu Bejruta. Navdušena sem, ne vem več točno, nad čim, nad njegovo izvedbo te arabske melodije ali svojimi spomini iz dežele cedre.
Prvi odmor začenja, obuta sem v visoke zlate pete in dolgo črno-zlato večerno toaleto, pred mano stoji starejši gospod Libanonec, gentlemansko mi poda roko in me nagovori v arabščini. Spadam v to mandalo. Dom je lahko vsepovsod, kjer se dobro počutiš. V oko mi pade njegov zanimiv videz, poudarek je na pravem mestu, na detajlih. Na svileni kravati pastelnih barv je zlata zaponka, skrbno okrašena z arabsko kaligrafijo in smaragdi. Kako zelo transurfersko! Medtem ko čakava drugi del koncerta, mi razlaga o libanonski diaspori, ki je med najštevilnejšimi v Dubaju. Dobili so državljanstva pred leti, ko to še ni bilo podobno igranju loterije in ko so na cesti Sheikh Zayeda skromno stala dva ali trije hoteli. Vse drugo, kamor je seglo oko, je bila ena sama puščava. Gospod ima neverjeten občutek za humor, kar me pri takem glasbenem okusu ne preseneča.
Pogled mi diskretno uhaja k njegovim čevljem, barve melancana, ki so prava paša za oči in zelo dobrodošel premor od oguljenih Salomonk, ki so na neki točki doma prepogosto postali univerzalni copati, v katerih se gre v službo, na pogreb in včasih celo na poroko. Razgledam se naokrog, ženske urejene in negovane, ne glede na starost in konfekcijsko številko. V hecu pomislim, da po vsem, kar sem do zdaj videla, je bolje biti šesta žena v Dubaju kot prva drugje. Spomnim se na drugačna pravila in ženske, ki se vrtijo v prizmi delovna, pridna, vitka in obvezno ne preveč naličena. Možje in partnerji užaljeno vihajo nosove, ko si iz lastnega denarja kupijo kakšno malenkost za dušo, saj je treba prispevati natanko petdeset odstotkov za to in ono ali takoj zavlada neko čudno vzdušje, ki je prepojeno z občutkom krivde in sektaško atmosfero. Kot da bi veljalo nenapisano pravilo: Življenje ni igra, življenje ni preseravanje. Zdi se, da imajo mnogi isto mantro: Skromnost je lepa čednost. V Dubaju velja druga filozofija, več je več in manj je manj. Čarobna formula, jasna in izostrena, ni pa vsem pisana na kožo, in prav je tako.
Vsak naj skrbno neguje lastni algoritem.
Seveda ima tudi zlati peskovnik temno plat, ampak jaz se tako v svojih prispevkih kot v življenju selektivno osredotočam na dobre parametre življenja. Vsak naj v tem mozaiku priložnosti in možnosti izbere, kar mu ustreza. To, kar boste izbrali, to boste gledali.
Meni je peskovnik bogatih izredno prirastel k srcu. Vsakič, ko slišim Habibi come to Dubai, se mi izriše nasmeh na obrazu, vidim se s kovčki v roki. Kdo ve, za moč namere ne obstaja nič nemogočega, morda bom v kratkem spet tam. Življenje naj bo lahkotno drsenje skozi prostor različic.
»Življenje je igra«.