v mestu nasprotij, kjer se objameta vzhod in zahod in plešeta tango že stoletja, kot stara, dobro izurjena ljubimca, ki se poznata do potankosti, sedim, ravno na »hotspottu« balkanskega Jeruzalema: to je na Baščaršija, simbolu Sarajeva. Uživam v simpatični kavarni, ki je za svojo maskoto izbrala plišaste medvede, ki pravilno razporejeni, resno in uglajeno sedijo prav za vsako mizo in lokalu dodajo pridih otroške razigranosti in lahkotnosti.
Iz tega nenavadnega ambienta, opazujem vesele obraze turistov, ki uživajo v avtentičnem bosanskem vzdušju, kjer se lahkotno mešajo zvoki Ezana[i], tramvaja in otroškega kričanja. Od kar pomnim je tukaj nadvse živahno. Must do opravilo: je zelo priljubljeno hranjenje golobov. To mesto za mene ima poseben pomen, oblečena v ročno šivan rdeči plašč, sem tu naredila svoje prve korake. To se mi je vtisnilo globoko v spomin, saj je ta trenutek ujet na edini ohranjeni fotografiji iz mojega otroštva. Vse druge so bile uničene. Čez mnoga leta se je zgodba ponovila in je moja hčerka na svojem prvem dopustu, v želji, da sama ujame goloba, ravno na svoj prvi rojstni dan, naredila svoje prve korake; simbolično, na istem mestu kot jaz, pri Sebilju[1]. Ob tem pomembnem mejniku, ki ga noben starš nikakor ne želi zamuditi, sem se spomnila
starega sefardskega pregovora, ki pravi, da je usoda matere, pravzaprav dota hčerke.
Moj nadvse subjektiven zaključek je, da to drži v mnogih pogledih.
Kaže, da je Sebilj, mestni šepetalec zgodb, ki je to mesto trajno zaznamoval še iz časov, ko so se utrujeni trgovci po prehojenih velikih razdaljah ustavljali, da bi se pri leseni fontani osvežili z vodo. Na tem istem mestu je mnogo duš skrbno premlevalo in preračunavalo svoje zgodbe, zaslužke, skrbi in želje.
Akterji se menjajo, skrbi in preračunavanje ostajajo! Mnogi turisti se trudijo, da ravno ob šepetalcu zgodb ujamejo nepozabne spomine. Nekateri lovijo poljub, strasten objem ali skriti pogled, drugi svoj lastni portret; sebe v svojih mnogih čudovitih različicah, tretji imajo fokus na svojih malčkih, ki še niso oropani drobnih radosti in s posebnim navdušenjem brezskrbno opazujejo in hranijo golobe. Čas, ko so bili skriti pogledi in vzdihi prioriteta, je za mnoge starše podzavestno shranjen v mapici: za vedno pokopano!! Skrite poglede, poželenje, hrepenenje, dopisovanje do petih zjutraj in premišljeno pošiljanje najboljše kombinacije e-mojijev, so izpodrinile aktivnosti kot so menjanje plenic, branje pravljic, frutek-ritual ob točno določeni uri in navsezadnje hranjenje golobov. Ravno kar nastajajo kultni selfiji in mnoge družinske fotografije, ki lahko ujamejo košček magije in določen trenutek zamrznejo in reproducirajo v neskončnost. Kdo ve, mogoče bodo ravno te fotografije visele v skrbno izbranih okvirjih pastelnih barv na hodnikih in v dnevnih sobah po različnih kotičkih sveta in njihove lastnike spominjale na izlet, morda eden izmed mnogih, morda pa ravno zadnji, po katerem nič več ne bo enako… To bo šepetalcu zgodb pripisalo čisto novo vrednost.
Ob pogledu na srce mesta, ki utripa v svojem edinstvenem ritmu, me prevevajo različna čustva, zlasti pa vprašanje,kaj bi bilo, če bi bilo, ko bi bilo vse drugače…
V paralelnem vesolju, v prostoru različic obstaja še ena različica mene, ki nikoli ni odšla in si je v tem pisanem mozaiku spletla svojo lastno zgodbo med svojimi sorodniki, znanci in prijatelji na mestu, kjer so bili narejeni njeni prvi koraki in koraki njenih prednikov in se zato z razlogom takšno mesto, imenuje dom.
Upravičeno se sprašujem, ali me je vojna kot spreten tat oropala sladkih trenutkov in nepozabnih spominov, ki jih lahko piše samo življenje samo? Ali je kompenzacija za izgubljeni čas tukaj, kaj vredna? Če, da, koliko natanko? Ali obstaja poštena tehtnica, kamor lahko namestiš te izredno abstraktne in krhke kategorije in dobiš sintezo svojega C’est la vie, ki je edinstven, tako kot je edinstvena avra vsakega človeka, ali kot je edinstven vsak roman…
V družbi gromozanskega plišastega medveda z nedefiniranim nasmeškom na obrazu, preračunavam kot pokvarjen Garmin, kakšen občutek bi bil v navalu jeze, moža ali partnerja poslati v tri sočne p… m…, v lastnem jeziku (brez prevoda), v originalne dialektu, potem pa to sladko in spretno popravljati v balkanskih strastnih ritmih, kot se to za Balkance spodobi… Balkanska dialektika je v mnogih pogledih podobna pokvarjenemu “ringlišpilu“.
Koliko stvari se je v tem precej dolgem obdobju sobivanja dveh duš iz različnih kulturnih miljejev, tiho pospravilo v mapico z oznako: lost in translation, tako iz ene kot iz druge strani? Vsa ta ženska analiza v stilu za in proti, me spominja na zmedeno dekle v trgovini z dragimi torbicami, ki napeto premišljuje, katero torbico naj izbere, vendar katerokoli izbere, vedno ima občutek, da je boljši kos ostal tam nekje na prašni polici.
Tehtnice so na splošno nagnjene k pretiranem idealiziranju, razpravljanju in sanjanju z odprtimi očmi. Romantične duše, ki jim vlada Venera, so mahnjene na estetiko in ravnovesje. V svetu dualnosti je to precej nepriročno. Prizadenejo te krivice, ki se godijo ljudem na dnevni bazi, poplave, kruto ravnanje z živalmi, ki so čuteča bitja, onesnaževanje dragocene narave, nasilje v vseh svoji odtenkih, pa še in »još«… Tehtnice rabijo zlati čas, da razumejo, da svet ima svojo dinamiko in pravila, kjer estetika, pravičnost in ostale sociološke kategorije živijo bolj na filozofskih razpravah in kulturnih oddajah, ki se predvajajo ob nedeljah dopoldan, kot v živo. V živo velja geslo:
»Nič ni resnično, vse je dovoljeno.«
Nadvse zanimiv pregovor, ki v sebi skriva veliko modrost. Alamut gotovo spada v mapico z oznako: za svoje dobro, preberi dvakrat!
Moje sanjarjenje prekine mlad, energičen natakar, ki me povpraša, ali bom naročila kaj sladkega… Jasnoo, da bom! Naročim tri tradicionalne sladice (tufahijo, baklavo in hurmašico), turško kavo in vodo. Bog vedi, koliko kalorij je to skupaj, ampak jaz sem Ms Dolcella, to ime zahteva spretno jadranje na zlatem valu sreče in občasno nonšalantno vrtenje v stilu, 3,6,9.
Prav posebna umetnost je znati negovati otroka v sebi.
Vsak otrok potrebuje ljubezen.
Čeprav je to izredno pomembno, se v praksi izvaja bolj »nadlegovanje« kot negovanje otroka v sebi. Mnogo ljudi ne samo, da ne sliši otroka v sebi, ampak ga je trajno pohabilo, izgubilo povezavo in neprecenljivo iskro radosti in živosti, ki pa je ravno odvisna od tega ali skrbno negujemo otroka v sebi.
Natakar najprej ponovi, 1x tufahija, 1x baklava, 1 hurmašica… potem me čudno skenira in me v hipu prizemlji z logičnim vprašanjem, gospa, a vse to samo za Vas??
Ne, ne! Nekaj je za »medija«, da ne bo krivic in užaljenosti!! Oba se začneva smejati. Začne se spontan pogovor, ki je skorajda neizogiben v tem kulturnem miljeju. Tu se nobenemu prav pretirano ne mudi! Nepisano geslo je: oladi, skuliraj, ima se vremena, v prevodu,saj je še čas… Šaljivo pripomni, v redu, naj vama tekne!
Ah, že dolgo nisem sedela v tako prijetni in šarmantni družbi; Medo ni žaljiv, ni nesramen, ne opravlja, ničesar noče od mene pa še lep je za povrh!! Tokrat se pogovoru pridruži še gospod za mano in izdavi: Ja res je, Medo samo rad liže med! in preden si se lahko obrnil, se je cela kavarnica smejala. Vsak je dodal nekaj in tako smo se povezali, izmenjali energije in šli naprej, vsak svojim novim dogodivščinam naproti. To je eden od tistih neprecenljivih elementov, ki bi recimo z lahkoto lahko spadal v mapico lost in translation.
Medtem ko se prepuščam kulinaričnim užitkom s 3000 kalorijami, nekje v daljavi, vidim svojega moža. Išče me s pogledom; pod roko nosi veliko Hello Kitty po Baščaršiji. Ta prizor, mi ogreje dušo. To je za gospodično, ki bo skoraj polnoletna, ampak mi smo se zmenili, da bomo družinsko negovali otroke v nas samih, kadarkoli bo to mogoče. Volla, ravno pri Sebilju, sta se nama ujela pogleda. V kotičku njegovih ustnic se je izrisal iskren nasmeh. Tisti, ki ga ni mogoče dočarati na silo. Vesel me je, v tem dolgem bivanju v dvoje, kjer se je izoblikovala pisana dinamika, se je že navadil na veliko razliko med tufahijo in baklavo, jaz pa na to da copati iz nepojasnjenega razloga morajo biti zloženi simetrično, po številkah in barvah v kotičku, ki je prav temu namenjen in nikakor drugače.
Krasne zgodbe se pišejo, ko se pari zavestno fokusirajo na dobre lastnosti drug drugega. Rojevajo se mini vesolja, kjer vsak neizmerno bogati drugega, medtem ko obenem ohranja svojo lastno integriteto. Da ne govorim, da se v mešanih razmerjih rojevajo zeloooo lepi otroci, najbrž kot nagrada za potrpljenje in trud, ki je potreben, da take zveze uspešno obstanejo. Ljubezen je premagala vse ovire.
Velik zaklad je imeti svoj steber ob sebi in vero, da vesolje za nas vedno izbere najboljše, če mu le dovolimo.
[1] Lesena fontana iz otomanskega obdobja. Izhaja iz arabske besede sebii, kar pomeni pot.
[i] Poziv k molitvi v Islamu