Ali se še komu zdi, da je leto 2025 bilo leto sladkorne iluzije?
Čeprav za seboj imam kar nekaj kilometrine, me niti v tem letu ni zapustila neracionalna želja po projektih »dokazovanja« in drugih zadevah, ki roko na srce veliko več jemljejo kot dajejo. To so Algoritmi, naša prepričanja, ki nas kot kozmična navigacija vodijo po stezah življenja. Utripajo podobno kot osvetljene steze v znanastveno-fantastičnem Avatarju, popolnoma usklajeno s pulziranjem naše lastne energije.
Tako se je magija leta 2025 iztekla s svetlobno hitrostjo, šablonsko kot vsa leta prej s simboličnim postavljanjem smrečice, ki ga vsako leto spremlja hud partnerski prepir glede barve okraskov in drugih prazničnih detajlov, ki naj bi bili skupni dosežek, čeprav v resnici, na koncu, mora biti vse ravno po moje. Verjeti v demokracijo je podobno verovanju v Dedka Mraza.
Kajmak in marmelada, tokrat v razmerju 1:0; rezultat, ki smo ga dobili po principu, pametnejši popusti zlasti pri nepomembnih zadevah. Tako so na božičnem drevesu obviseli orjaški pisani bomboni, ki so me za hip postavili na šahovnico prazničnega pričakovanja in vzdušja.
To je tisto vzdušje, ko na vrsto pridejo kuhano vino, službene zabave, prenajedanje ter stres vezan na nakup daril kot da bi se ljubezen in spoštovanje sočloveka lahko merila z vrednostjo podarjenega in skrbno izbiro darilnega papirja.
Več bleščic, več čustev prosim!
V tem letu so me ravno bleščice drago stale. Podobno kot je Ka-ja izdal nov plašč v hladnem zimskem Karsu[1], so mene izdale bleščice na službeni zabavi. Meni nič, tebi nič, kolegica, ki ni sedela zraven mene, ampak nekaj mest dlje, čez vse te ženske frizure, začne žongliranje z zelo delikatnimi osebnimi vprašanji. Vidi, da mi ni prijetno, ampak nadaljuje. Na Grinchevi službeni zabavi sem ugotovila, da počasi imam res dovolj magičnega leta 2025. Dovolj imam sladkorne iluzije, ko se moraš z neprijaznim človekom, prijazno pogovarjati, ker si tako vzgojen. Dovolj imam pojasnjevanja zadev, ki se nikogar ne tičejo ter ljudi, ki bi se družili izključno, ko to njim samim ustreza, se pravi po potrebi in principu: po uporabi-zavrži!
Da, leta res niso zgolj številka. Vzporedno z leti se topijo sladkorne iluzije in počasi romajo v posebno mapico z naslovom: NEVREDNO!
Kaj pa je vredno?
Vredno se je odpeljati 542 km na dober koncert, ki ne more in ne bo imel reprize. Vredno je spiti skodelico toplega čaja v dobri družbi. Vredno je biti samo svoj in utripati v svojem lastnem ritmu, kjerkoli si! Vredno je delati stvari, ki nam ogrejejo dušo. Vredno je najbližjim zaželeti srečnega pa zdravega, recipročno, prosim! Vredno je izdaviti osovraženo besedo NE, pa čeprav gre za naše sončke, ki so navajeni dobiti vse, predvsem pa TAKOJ.
Predvsem pa je vredno ozavestiti, da se v besedi in gibu skrivajo moči ter tu pa tam, z umirjenim ritmom srca, napisati čisto zares NOVO POGLAVJE in to v tišini, ker
“Sreča ljubi tišino tako kot življenje ljubi gibanje”.
[1] Roman Orhana Pamuka, Sneg
Leave a Reply