Ko se enkrat prepustiš toku življenja, se vse začne vrteti v nekem prefinjenem ritmu usklajenosti, kjer je več obilja in manj nevšečnih scenarijev, saj se sam s svojimi mislimi, besedami in dejanji zavestno premikaš po sektorjih, ki so pozitivni. Tako vse postane transurferska igra.
Končno si lahko oddahneš od pustih skrbi in od slabih scenarijev, ki tako ali drugače v resnici niso imeli prave podlage, da bi se uresničili. Tako je, večino časa se preveč obremenjuješ, ne zaradi strahu pred neljubimi dogodki, ampak zaradi dejstva, da ne zmoreš obvladati svojega fokusa, ki kakor hiperaktiven otrok neutrudno teka sem ter tja.
Včasih sem skrbno premišljevala o tem, kaj si lahko privoščim in česa ne. To je najbolj dolgočasna igra na celem planetu, ki se pogosto konča z negativnim magnetizmom, ker usmeriš energijo ravno na tisto, česar nimaš ali ne moreš imeti. Ob tej misli se iskreno zasmiliš samemu sebi, in čeprav se ne zavedaš, si ravno kupil vstopnico za prostor različic, kjer kraljujejo negativni scenariji.
Ta algoritem sem izbrisala za vse večne čase, tako zase kot za svoja otroka. Zanju sem ustvarila čisto nove kode: Človek, jezi se, če te je volja. Zmorem. Sem, kar sem. Abrakadabra. Vzemi, kar ti pripada. Drage stvari se delajo ravno za nas! Vse je mogoče. Nisem fikus. Ujemi modro ptico sreče. Ćoravi ovinek …
Ne samo da se nasmejimo do solz, ampak resnično skupaj pišemo nove kode in algoritme, ki bodo v veliki meri soustvarjali njuno prihodnost, kjerkoli že bosta. Naj ju naučeno ponese čez oceane in puščave ter nazaj, kamorkoli, kjer bosta srečna in samosvoja.
Dialektika Vzamem, kar mi pripada je postala moja nova igra. Človek, ki zna ustvariti dobiček in denar, je inteligenten, človek, ki zna to zapraviti in ob tem uživati, je moder. Drzni si biti moder je nova koda v algoritmu. Sicer sem to geslo slišala ob prihodu v gimnazijo. Nikakor mi ni bilo jasno, zakaj bi gimnazijci bili ravno modri in ne rumeni ali rdeči, šele leta kasneje smo se smejali na to temo, ker me je nekdo vprašal, zakaj nas vsa ta leta kličem po barvi – modri. Joj, kako lepo se je smejati na svoj račun. Kdor to zmore, zmore marsikaj, le da se tega ne zaveda.
Lani, ravno nekje okoli velike noči, sem sedela na terasi, opazovala morje in jadrnice in kar naenkrat me je spreletelo: Jutri bi rada šla v Švico. Mož me je pogledal zmedeno. Take spontane transurferske izjave mu gredo blazno na živce, ker podirajo njegovo super organizacijo in vojaški red.
Navsezadnje je sin stroge in redoljubne učiteljice, ki po mestu ponosno in samozavestno hodi s povzdignjeno glavo in vzravnanimi rameni, kot da je nosilec sprememb in ne represivnega sistema. Gospe učiteljice imajo povečini zares trdožive in blazno toge algoritme, ki prisegajo na brezhibno organizacijo, red in vojaško disciplino.
Druga misel moje ljubezni, s katero sva jadrala po nemirnih vodah, po burjah in bonacah, in vse to družno premagala, je velik fuck, Švica je zares draga, njegov priljubljeni dojenček, to je dragi bančni račun, bo doživel hud udarec, to je jasno in po vsej možnosti neizogibno.
Hudomušno se smejim, po tolikih letih skupnega bivanja tiho in zavestno prestrežem vsako njegovo misel, kot vrhunski radar. Ha, ha, navsezadnje sem tajni agent filofaksa, imam rahlo premoč na račun analiziranja Freuda, Junga in drugih zanimivih likov, ki živijo, ker se še dejavno berejo v hramih znanja. Verjetno naju je vesolje združilo ravno zato, da drug drugemu zmanjšava odvečne potenciale. To pomeni, da prva oseba drugi v energijskem smislu vrača krhko ravnotežje, ker se vse v vesolju neutrudno giblje proti ravnovesju.
Če si preveč igriv in divji, boš dobil rožico, ki bo tvojo igrivost nežno tonirala. Če si vesel in ljubiš življenje, boš dobil Limoncello, miren, grenek in popolnoma neopazen, ki te bo samo s svojo introvertirano navzočnostjo v hipu prizemljil kot težko kladivo.
Zdaj mi je končno jasno, zakaj pari v stilu kajmak in marmelada po svoje spadajo skupaj, tudi ko se vsi zunanji opazovalci z začudenjem sprašujejo, kaj za vraga za ena kombinacija je to, kaj ta vidi na njej in obratno … Južneje se premikaš, manj zmerna retorika je in lahko v navezavi na to temo slišiš besedne zveze tipa: Bog mu zatvorio oči, gdje ga nađe, šta je ovo braćo draga, kuku lele, šta mu je stavila u kafu… V resnici v kavi ni bilo ničesar. Vesolje preprosto deluje tako. Nasprotja se najprej privlačijo, potem pa slačijo. Dva plusa ali dva minusa težko obstaneta skupaj.
Pravi transurfer je kodo razmišljanja in premlevanja že zdavnaj nadomestil z delovanjem po principu ne pametuj, deluj.
»Vsi uspešni ljudje, brez izjeme, imajo isto lastnost – delovanje.«
Tako sta se Kajmak in Marmelada odpravila na nenačrtovano potepanje po Švici. Čudovito je bivati v dvoje. Tvoj steber je ob tebi, trajnica v življenju, ki ostane, kadar vsi drugi odidejo. Nekdo, ki ostane, kadar narediš napako in v manj sijajnih dnevih, ko si bled, bolan in prav nič privlačen, utrujen od boja z življenjem ali žalostjo in komaj čakaš, da vidiš ta zlati atom in mu kot lomljiv paket predaš shitty scenarije, na katerih je oznaka pazi, lomljivo! On je opazil delikatno oznako, ampak nič zato, nesebično rešuje zadano, pa naj stane, kar hoče. Ljubi te v vseh različicah, ki jih vsaka oseba ima nešteto.
»Ljubezen je slepa in lepa.«
To je več kot romantično zapeljevanje, preživljanje koncev tedna v dragih hotelih, kjer na vse svoje pomanjkljivosti spretno nalepiš obliž, potegneš trebuh noter in prodajaš meglo do mile volje. Vse je sijajno, strastno in neresnično sladko. Kako ne bi bilo, ko pa je tako kratko. Za francosko posteljo ne potrebuješ ne vem kakšnega besednega zaklada, to ni take vrste igra. Vsi pari, ki so skupaj leta in leta, se vtisnejo drug v drugega do te mere, da si postanejo celo fizično podobni. Tako dolgo bivanje v dvoje ima trajne posledice.
Vsako potovanje je edinstveno, zato ker je smisel potovanja dinamika. Brez dinamike ni življenja. Potepanje po Švici je bilo prvo potepanje brez otrok. Brez mnogo izgovorjenih besed je bilo jasno, da sva se s svetlobno hitrostjo premaknila v b-fazo življenja, ko počasi lahko dobiva svojo dragoceno svobodo nazaj. Ptiči odletijo iz gnezda in nastane čudna praznina, ki je nisi navajen. Ampak ne pri nama. Pri nama je fokus vedno nonšalantno bil na dvojini. V tem smislu sva dosegla nekaj izrednega. Živela sva življenje ljubimcev, ki pač imata po nesreči še otroka, ki sta postavljena na skromno drugo mesto.
Pod švicarskim soncem se zadovoljno gledava in premlevava, kako je samo sladka svoboda, ko zazvoni telefon. O, ne, na drugi strani je najin dragi sonček, objokan in razburjen, ker je brat, to pa ono, pripeljal domov Rusinjo, skupaj jo grozno trpinčita in nagajata, bla, bla, bla…
O neeeee, transurfing odpoveduje! V glavi mi narašča pritisk, nervozna sem, monoporcijska tortica, Swiss made, ki je stala celih dvajset evrov, je v hipu prevzela nestvarno grenek okus. Voila, v pičli sekundi sta mi mulca uničila doživetje. In to ni prvič. Na trenutke se zdi, da imata oba sončka vrhunsko razvit šesti čut in točno vesta, kdaj ujamem trenutek zase, in ravno takrat imata neko ultra pomembno nebulozo, ki jo je treba nemudoma rešiti, kot da gre za svetovno nevaren politični konflikt.
Če bi se prav ta trenutek lahko odločala za nazaj, najbrž sploh ne bi imela otrok. Z možem se spregledava, nejevoljno se sprašujeva, ali sva razvajena ptiča pustila prezgodaj brez nadzora. Najbrž ja. Igranje ljubimcev pod vedrim švicarskim nebom je zatrto v kali. Sedaj kliče on nazaj domov, vidim, da njegov obraz postaja vedno bolj rdeč, nervozno maha z rokami … Aha! Stekla je MEDIACIJA … Prekine in me vpraša, kaj naj narediva. Globoko vdihnem in rečem, da glede na to, da nobeden ni v bolnici, se NE bova vrnila. Spretno obračam fokus s predlogom, da se ustaviva še v Interlaknu. Oče mi je govoril, da je to čudovito mesto in medtem ko jaz vidim vožnjo z rdečo žičnico, Swiss Spa, kakšno drago uro, moja ljubezen vidi dodatni minus na bančnem računu, in mi govori, saj sva že ogromno videla, uboga otroka. Primem ga nežno za kolena in rečem, NE obremenjuj se toliko, raje vozi, Miško! Začneva se smejati, čez dobri dve uri pristaneva v Interlaknu. Po Luzernu, Bernu in Luganu je to gorsko mesto rahlo razočaranje. Očitno je oče bil tukaj že pred časom. Mesto spominja na arabsko-indijsko enklavo.
Tudi ponudba je temu skrbno prilagojena. Tok denarja ima svojo moč. Vonj karija, kurkume in žafrana se razprostira po ulicah in ostane s tabo, tudi ko si v hotelski sobi. Če ne bi bilo dragih trgovin v stilu Bucherer, Omega, Chopard, bi rekla, da sva v indijski Sironi ali pakistanskem Pasuju. Za noč ali dve bo v redu.
Ob odhodu vpiševa domač naslov v Garmin. Jaz predlagam, da zavijeva pri oznaki za avtocesto, mož nonšalantno odmahne z roko: »Srce, pusti Garminu, da dela svoje. Veš, to je vrhunska tehnologija.« Po dobrih dveh urah vožnje po ovinkih, ki spominjajo na kačo, obkroženo z gorskimi slapovi, in pokrajini, ki ji ni para, ponovno odločno pripomnim, da avtocesta nikakor ne more biti speljana tako visoko! »Srce,« odgovori, »Garmin že ve, ti samo uživaj!«
Okej, vzpenjava se višje, višje in višje, pritisk v ušesih dela svoje, postajam vidno nervozna. On tudi, ampak to spretno zakriva z moškim egom in kislim nasmeškom. Cesta se je medtem tako zožila, da tudi če bi hotela, ne moreva več nazaj. Odprem okno, zunaj je mrzel zrak, ki diši po snegu. Pred nama je rampa, kjer piše Prehod ni mogoč, ampak je na srečo odprta. Nadaljujeva vožnjo, čez petsto metrov še ena rampa, glej ga zlomka, na njej je napis 2200 m, ob katerem me grabi panika, skozi okno sedaj vidim nežno zeleno ledeniško jezero.
Čudovito je, ob tem razgledu občutim strahospoštovanje do narave, ampak več kot očitno je, da naju je Garmin zajebal. Tako je to, ko verjameš Garminu in ne ženi! Iz te avanture sva se vlekla pet ur in pol in sva prišla v Lugano s peturno zamudo. Hvala ti, Garmin, za to izkušnjo, ob kateri sem že mislila, da ne bom več videla otrok. Izkazalo se je, da je Garmin za naju izbral pot čez prelaz Susten, točno tisti, na katerega se odpravljajo ljubitelji adrenalina. He, he, he, od vseh švicarskih dogodivščin se mi je ravno ta vožnja vrezala v spomin.
Taki in podobni trenutki so kot lepilo, ki v hladnih dneh pred kaminom združujejo par, ki ob kozarcu dobrega vina premleva svoje dogodivščine iz preteklosti. Še isti večer sediva v baru Havana Deck, v Luganu, iz katerega se razprostira razgled na jezero in na mesto bank, kjer se smetana s celega sveta zbira in se v transurferskih ritmih v peskovniku bogatih usklajuje na vibracijo denarja. S simpatičnim natakarjem iz Milana se pogovarjava o prehodu čez prelaz Susten, vsi skupaj se smejimo na najin račun. Ob dobrem koktajlu pomislim, da bo to potovanje nekoč dobra oporna točka za krizne čase in manj lepe trenutke, ki mi jih pripravlja življenje.
Leave a Reply